Kompenzacija

 Bajtov inštitut ne odneha

Odmevna tožba Ekonomskega inštituta pravne fakultete, ki je od Službe družbenega knjigovodstva zahteval štiri milijone mark odškodnine, je bila pred časom sicer zavrnjena, vendar pa s tem zadeva še ni utonila v pozabo. Predstojnik inštituta dr. Aleksander Bajt je namreč na višje sodišče naslovil pritožbo, pa tudi nekatere stvari kažejo, da bi za nekatere sporna pogodba med SDK in podjetjem Hermes SoftLab lahko doživela nekaj sprememb.

Kot smo že obširneje poročali, je ekonomski inštitut tožil Službo družbenega knjigovodstva, ker jih menda po krivici ni izbrala za najugodnejšega ponudnika računalniškega programa vsestranskega pobota. Namesto z njimi je SDK sklenil ekskluzivno pogodbo s podjetjem Hermes SoftLab, pred tem pa se z drugimi ponudniki programa sploh ni posvetoval. Čeprav je bil Bajtov inštitut pripravljen delati za trikrat nižjo ceno, poleg tega pa naj bi bil njihov program boljši od tekmečevega. Tožeča stranka je z takšno pristranskost pripisala zlasti tesnemu prijateljstvu donedavnega direktorja SDK in direktorja izbrane firme.

Temeljno sodišče v Ljubljani je marca letos omenjeno tožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da med pravdnima strankama ni nobene pravne osnove, na podlagi katere bi bila SDK dolžna skleniti pogodbo z ekonomskim inštitutom. Menilo je, da bi bili upravičeni le do odškodnine za stroške z izdelavo programa, ne pa za izgubljen zaslužek. V oceno kakovosti obeh programov se sodišče ni spuščalo.

Ekonomski inštitut je v svoji pritožbi višjemu sodišču predlagal, naj zaradi »bistvene kršitve določb pravdnega postopka. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava« razveljavi sodbo in zadevo vrne v novo sojenje. V 20 strani obsegajoči pritožbi med drugim piše: »Do nepravilne ugotovitve dejanskega stanja je verjetno prišlo, ker računalniški program kot produkt nima materialne oblike. Zato obrazloži sodbe spregleduje, da je položaj enak, kot če bi se povabilo SDK nanašalo na izdelavo materialnega produkta, na primera specifične stavbe, uporabne le za SDK. EIPF pa bi ob sprotnem obveščanju stranke in njenem spremljanju gradnje pol leta gradil in zgradili stavbo, ki jo je naročil SDK. Mnenje, da tožena stranka z graditeljem stavbe ni dolžna skleniti ustrezne pogodbe, je pravno nevzdržno. Na dlani je, da tožeča stranka ne bi prevzela tveganja, če SDK ne bi ves čas vzbujal in vzdrževal prepričanja, da bo po uspešni dograditvi stavbo odkupil. Če pa bi k gradnji stavbe povabil več gradbenikov, bi SDK moral skleniti ustrezno pogodbo z vsakim od njih ali pa vsem drugim plačati odškodnino v vrednosti stavbe. Ta obveznost je primerljiva z institutom 1. odstavka 604. člena ZOR, ki omogoča, da odkupi samo najustreznejšo in/ali najcenejšo stavbo.

Na ekonomskem inštitutu menijo, da si novo vodstvo SDK iskreno prizadeva, da bi sporno zadevo vendarle razčistili, saj naj bi njihovo ponudbo načelno že prejela. »Ministrstvu za finance smo že predlagali, da ustanovi posebno komisijo, ki bi ocenila programe oziroma njihove rezultate. Če bo inštitutu uspelo dokazati, da je njihov program res boljši, bomo pogodbo s Hermes SoftLabom razveljavili« pravijo v SDK. Že zdaj pa potekajo tudi pogajanja med pogodbenima strankama v zvezi z znižanjem zneska, ki ga sedaj plačujejo Hermes SoftLabu. SDK trdi, da omenjena pogajanja niso v neposredni zvezi s ponudbo tekmeca, temveč naj bi bilo znižanje možno zaradi kapitalizacije programa. Ne glede na vzrok omenjenega zniževanja cene in razplet ocenjevanja komisije so davkoplačevalci lahko zadovoljni, da bo SDK z njihovim denarjem očitno ravnala gospodarneje. Pri opravilu, za katerega naj bi na leto odšteli več kot 600.000 mark (mesečni zneski plačila Hermes SoftLabu naj bi se namreč sukali med 50.000 in 60.000 markami, nobeno znižanje provizije, se posebno pa morebitno trikratno, ni zanemarljivo.

Obnovljeni pogovori

Ob čakanju na odločitev višjega sodišča pa že prihaja do obnovljenih pogovorov med  SDK in Ekonomskim inštitutom. Slednji je marca SDK znova poslal ponudbo programa za multilateralno kompenzacijo,,v kateri med drugim  navaja: »Za ponudbo smo se odločili, da preprečimo flagrantno trošenje denarja gospodarstva za obvezne pobote s strani vaše ustanove ter da obenem omogočimo pobote s programom, ki v splošnem primeru doseže večji odstotek kot program, za katerega ste se odločíli. Doseči želimo, da boste v zvezi z odkupom programa po bistveno nižji ceni od tiste, ko jo plačujete dosedaj, razpisali javni natečaj, ki ga vse od jeseni 1991, ko smo vam ponudili zadevni program, v lastno škodo in škodo države kljub nasprotnim predpisom niste hoteli razpisati.«

 Junij 1993