Avtomatizacija blagajne

December 1988

Predstavitev novega programskega paketa, ki je začel delovati v prvih dveh podružnicah z opremo Unisys v SDK podružnicah v Sloveniji, je treba predstaviti najmanj iz dveh razlogov. Prvi je, ker to pomeni razširitev računalniške obdelave na pomembna področja SDK v oddelku likvidature, blagajne in trezorja, področje, ki je že predolgo po prvih nabavah računalniške opreme ostalo v tem pogledu zanemarjeno. Drugi razlog pa je ta, da je bil pri razvoju te aplikacije prvič v SDK uporabljeno programsko orodje četrte generacije - LINC II.

Orodja četrte generacije so sistemski programski produkti, ki počasi zamenjujejo sedaj že klasične programske jezike tretje generacije (COBOL, FORTRAN, PL-I, …) predvsem pri razvoju aplikacijske programske opreme. LINC II je eden iz množice takih produktov, ki ga je mogoče uporabiti na vseh Unisys računalniških sistemih. Omogoča kreiranje, implementiranje in vzdrževanje vse od majhnih do zelo velikih informacijskih sistemov, vključno s specifikacijo podatkovno komunikacijskimi mrežami, oblikovanjem baze podatkov, definiranjem zgledov terminalskih ekranov, izpisnih poročil ter »on-line - real-time« procesno logiko in nudi kompleksen vgrajen mehanizem za ohranjanje integritete in povrnitve podatkov. Omogoča popoln prototipen način dela in s tem možnost neposredne vključitve končnega uporabnika v vse faze razvoja aplikacije.

Projekt Avtomatizacija blagajne je enoten za vse organizacijske enote SDK v Sloveniji. Idejni projekt je izdelala skupina delavcev, ki delajo na področju blagajne in računalniške obdelave podatkov. Končna realizacija je bila že v idejnem projektu določena tako, da bo aplikacijski sistem v velikih podružnicah in njihovih ekspoziturah deloval na mikroračunalnikih razreda PS, v ostalih organizacijskih enotah pa na obstoječi računalniški opremi, dopolnjeni z ustreznimi potrebnimi elementi.

Aplikacija deluje na osrednjih računalniških sistemih, podatke pa zajemajo, pregledujejo in popravljajo interaktivno preko ekranskih terminalov, ki so locirani v vsaki blagajni, tako v podružnici kot v ekspoziturah. Izpis je omogočen na matrični tiskalnik, ki je priključen ob ekranskem terminalu. Aplikacija je zamišljena tako, da lahko z njo samostojno upravljajo delavci LBT ob minimalni asistenci operaterjev na sistemu.

Sistem omogoča opravljanje poslov redne blagajne (vplačila in izplačila), dnevno-nočnega trezorja skupaj s fakturiranjem in poslov, ki jih Služba opravlja za banke (vplačila in izplačila čekov in hranilnih knjižic). Izpiše se lahko vse predpisane blagajniške dnevnike in evidence ter fakture uporabnikom dnevno nočnega trezorja. Podatke, ki so del plačilnega prometa, neposredno vključimo v aplikacijski sistem za obdelavo nalogov plačilnega prometa.

Aplikacijski sistem Avtomatizacija blagajne v celoti deluje v podružnici Koper, za delo z njim pa se uvajajo tudi delavce v ekspozituri Sežana. Aplikacija je bila v prvem tednu decembra uspešno instalirana v podružnici Novo mesto. Dinamika instalacij v ostale podružnice pa je odvisna predvsem od nabav potrebne opreme (terminali, matrični tiskalniki), pri delu v podružnici je mogoče uporabiti tudi linijski tiskalnik.

Abort, retry, ignore

December 1990

Nikoli ne bom velik uporabnik osebnih računalnikov, kot tudi ne bom velik napadalec pri New York Knickih. Ne gre za to, da ne bi hrepenel za temi rečmi. Preprosto nisem iz pravega testa za ti dve igri. Sem daleč prekratek, daleč prepočasen in daleč premalo spreten.

Nikoli ne bom velik uporabnik osebnih računalnikov, kot tudi ne bom velik napadalec pri New York Knickih. Ne gre za to, da ne bi hrepenel za temi rečmi. Preprosto nisem iz pravega testa za ti dve igri. Sem daleč prekratek, daleč prepočasen in daleč premalo spreten.

Toda zaradi tega se ne počutim preveč slabo. Računam, da je v NBA le 50 ali 60 velikih napadalcev in mislim, da ni več kot ducat velikih uporabnikov osebnih računalnikov. Igrati se z njimi je nekaj, toda, ali ste kdaj poskusili priključiti tiskalnik ali pa vgraditi razširitveno spominsko kartico?

Problem z osebnim računalnikom je nekaj, čemur pravim "vstopna ovira". Ta koncept sem zasnoval na teoriji, ki trdi, da osebni računalniki v resnici ne želijo, da bi prišli vanje. Seveda to počno zelo hinavsko. Zavedejo vas v občutek vaše izurjenosti s tem, ko vam dovolijo, da jih zaženete in jim celo odprete kakšno datoteko v aplikativnem programu. Nekaterim pametnjakovičem med vami bo to uspelo celo večkrat, tako da vas bo potem prevzel tisti občutek domišljavosti. "Obvladal sem to stvar!« si misliš sam pri sebi. Potem pride presenečenje.

Ljudje iz stroke pravijo presenečenju škrat. Škrat pride v številnih preoblekah. Pride kot sporočilo o napaki. Pride v obliki popačenega ekrana. Pride kot tiskalnik, ki tiska strani z nenavadnimi robovi in bizarnimi oblikami znakov.

Prva vaša reakcija je panika. Hitro vtipkate ukaz, ki naj bi ustavil vsakršno grozno početje, ki se dogaja na vašem ekranu. Ne pomaga. Poskusite ponovno z istim ukazom (morda vas ni slišal). Še vedno nič.

Če ste mazohist, vzamete v roke pomečkan priročnik z dokumentacijo. Hitro pogledate v njegov zadnji del, kjer so naštete stvari, ki gredo lahko narobe in kjer piše, kaj je treba storiti v takih primerih. Neizogibno - karkoli se že dogaja na vašem sistemu, tega tam ne boste našli.

Priročnik zabrišete po sobi in vtipkate drug ukaz: »Prenehaj s tem početjem!« Računalnik odgovori: Slab ukaz. Slab, poreden fant! Ošteti ste. Ošteje vas stroj. Pritisnete na gumb »enter«. Ekran vam odvrne Abort, Retry, Ignore (prekini, poskusi ponovno, ignoriraj). Kaj pomeni ignoriraj? Ignoriraj frustracije? Vtipkate »abort« in nič se ne zgodi.

To je čas, ko začnem grabiti po monitorju in gledati proti oknu. Toda globoko v sebi vem, da monitor ni kriv - to je kakor želja ubiti sla. Osebni računalnik je samo preklemanska škatla, ki bi v vsakem primeru tudi zgrešila okenske odprtine.

Raje ugasnem sistem. Patetični zvok je elektronski vzdihljaj. Pravi: »Ti še zdaj ni vse jasno? Še nimaš dovolj?«. Prav ima. Dovolj imam. Povzpnem se po stopnicah, se znesem nad mačko in prižgem televizor.

Nobeno naključje ni, da pribežim k svojemu ljubemu televizorju. To je tehnologija v najboljšem pomenu besede. Pritisnem na gumb in začne delovati. Pritisnem na drugega in spremenim program. Pritisnem na naslednjega in utihne, ko so reklame. Na naslednjega se izklopi, ubogljivo in brez grdih vzgibov.

Ne mislite, da me to ne spravlja v zadrego. Namreč, tu sem in pišem o teh zadevah že vrsto let. Živim od dokumentiranja informacijske dobe in vendar pristopim k osebnemu računalniku, kot da mi bo dal injekcijo proti tetanusu. Vi se mi zdaj verjetno posmehujete. Vaši tehnološki profesionalci gledajo na osebni računalnik tako, kot gleda Richard Petty na Hondo Civic: Potem, ko si vozil formulo eno, ta mali niso vredni niti posmeha.

Morda pa je več kot le nekaj računalniških profesionalcev, ki so preživljali kariere tako, da so delali na 370, 3090 in VAX-ih pa se jim zdijo osebni računalniki malce zoprni. Morda se vam tudi zdi, da je DOS poseben Svahiliju. Imam prav, kaj ne - seveda imam.

Verjetno ste najeli mladega PC junca, ki vam obvladuje probleme in vprašanja osuple raje. Morda ste zasnovali (ali pristali na) pristop v obliki informacijskega centra. Potem pa se umaknete nazaj k vodno hlajenemu sistemu in odrešujoče zavzdihnete.

Osebni računalnik imate celo na svoji pisalni mizi, kjer brni nekje ob strani pri vaših družinskih fotografijah. Kar nekam ponosni ste postali na ta majhen stvor, iz katerega tu in tam črpate elektronsko pošto ali podatke o vaših prihodnih obveznostih - toliko, da vzdržujete primeren videz.

Spominjate se tudi dneva, ko ste se odločili sami naložiti nov računovodski program. Niste izgubljali časa z branjem priročnika, saj bi moral biti postopek razumljiv, ko enkrat začnete. Ali ni tako?

Dve uri kasneje malo pred tem, ko ste nameravali vreči monitor skozi okno, je planil skozi vaša vrata PC čarovnik. Tajnica vam je ponudila kozarec vode in vas odpeljala do stola, medtem ko ste mrmrali: »Abort, retry, ignore, abort, retry, ignore.«

PC fante se je smehljajoč usedel za tipkovnico. Začel je tipkati serijo ukazov. Bil je to zmazek poševnih črt in dvopičij. Dirjal je skozi funkcije, ki jih ti ne bi mogel najti, pa čeprav bi imel še desetletje na razpolago za brskanje naokoli.

Čez petnajst minut še vstal, si pomel roke in rekel: »Šef, sijajen ste. Vrnite se nazaj. Sedaj ne boste imeli več nikakršnih težav.«

Deset minut kasneje vas je ponovno udarilo - grozno, nerazložljivo, za zmeraj. Ugasnili ste stroj, potihoma odšli v računski center in stopili pred vaš System 38.

Sam sem se naslonil na prvorazrednega strokovnjaka za osebne računalnike, da bi me popeljal skozi to nočno moro. Toda na nesrečo sem dobil občutek, da se je naveličala sedeti ob meni ves dan in da se želi vrniti v njeno pisarno.



GLENN RIFKIN
COMPUTERWORLD

Iskrin Partner na preizkušnji

Julij 1984


Preizkusili smo mikroračunalnlk »Partner«, ki je primeren pripomoček za interne potrebe nekaterih našlh sektorjev.

Na pobudo direktorja TOZD Iskre - Delte, je bilo dogovorjeno, da bo Služba družbenega knjigovodstva v SR Sloveniji, Centrala Ljubljana, preizkusila mikroračunalnik Partner. Takoj po prvomajskíh praznikih je organizirala Iskra - Delta krajši seminar o že izdelanih programskih aplikacijah. Seminarja so se udeležni izbrani delavci iz vseh selctorjev centrale. Iskra je prikazala štiri aplikacije, od katerih so tri kupljene v tujini, ena pa je rezultat njihovega lastnega razvoja.

MIPOS, mikroračunalniški poslovni sistem, je bil enkrat že predstavljen inšpektorjem službe. Gre za integralno rešitev knjigovodstva za manjše delovne organizacije. Vhod sistema predstavljajo individualna knjiženja posameznih poslovnih dogodkov, kot na primer pridobivanje naročil, knjiženje posameznih vplačil, spremembe na osnovnih sredstvih itd. Sistem omogoča popolno kontrolo poslovanja in zato predstavlja celoten informacijski sistem za potrebe knjigovodstva. Pomembnejša lastnost sistema je sintetiziranje posameznih knjigovodskih elementov v končno poročilo v obliki zaključnega poročila ali periodičnega obračuna. Zaključni in periodični obračun sta izdelana že v obliki, primerni za oddajo službi družbenega knjigovodstva. Predavatelj Iskre je za MIPOS še najbolj navdušil vodjo oddelka za računovodstvo in financiranje službe. S strokovnjaki Iskre smo se dogovarjali o možnostih sprejema disket z ZR in POR v naših organizacijskih enotah.

PROFILAN je podoben MULTIPLANU ali VisiCalcu. To je program za planiranje in računanje s pomočjo tabele na enkranu. Elemente tabele iahko povežemo s poljubnim algoritmom in pri tem uporabljamo elementarne algebraične izraze.

Iskra - Delta je napravila posebno krajšo predstavitev tudi za člane ožjega kolegija generalnega direktorja.

Mikroračunalnik seveda ne more nadomestiti večjih računalniških sistemov. Lahko pa je primeren pripomoček za interne potrebe kadrovske službe, knjigovodstva delovne organizacije, obdelavo kumulativnih podatkov, zbranih na večjih sistemih, planiranje, analiziranje, ažuriranje predpisov in delovnih navodil itd.

Julij 1984


Nekateri udeleženci so povedali:


Strojepiske centrale smo bile povabljene k predstavitvi računalnika "Partner". Bilo je zanimivo in ko so nam bile predstavljene vse neštete možnosti računalnika, ki imajo vse namen, da olajšajo delo uporabniku in istočasno skrbe za lepo obliko, smo bile prepričane, da se bo v bodoče težko delo strojepiske znatno omililo. Pa vendar, ko smo drugi dan napravile zaključek, smo prišle do prepričanja, da računalnik kljub vsestranki uporabnosti, za delo strojepiske v centrali ne pride v poštev, ker pri nakm delu ni toliko pomembno hranjenje podatkov, kot hitro in vsem mogočim spremembam podvrženo pisanje in preminjanje teksta in tabel, pri čemer pa nam računalnik ne bi mogel pomagati, razen, da bi namesto nas skrbel za lepo obliko.

V strojepisniei je delo tako raznoliko, da nam "Partner" ne bi mogel služiti drugače kot samo pisalni stroj, za kar pa je predragocen. Za tista dela, ki se ponavljajohcentrala SDK če ima IBM pisalni stroj s spominom, ki nam služi za pisanje statističnih tabel.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

V sektorju kontrole je poleg predpisov, svinčnika in drugih pripomočkov tudi "Partner" lahko uporaben, le oceniti bi morali, če je to kar nudi, enakovredno vlaganjem vanj. Če se bo izkazal kot ulporaben in koristen pripomoček, bi ga lahko izkoristili tudi za delovno področje kontrole predvsem za bazo podatkov o prispevnih stopnjah, spremljanje ali nastavitev določene evidence o kontroli uporabnikov družbenih sredtev, za ugotavljanje, kakšne vrste pregledi so bili opravljeni pri uporabnikih družbenih sredtev zaradi planiranja in evidence o opravljenih delih in nalogah s področja ekterne kontrole, za evidenco predpisov, pravnih tališč, pojasnil in strokovnih mnenj, ki se nanašajo na področje finančnega poslovanja uporabnikov družbenih sredstev, za sodoben in izpopolnjen "ING" register predpiov pojasnil, strokovnih tolmačenj in tudi posameznih stališč sodišča v zvezi z uporabo predpisov s področja finančno - materialnega poslovanja. Izključno za sektor kontrole pa je "Partner" prevelika investicija. Če se bo torej izkazalo, da je uporaben tudi na drugih podražili in da dajal bolj merljive rezultate, potem bi bil dobrodošel tudi v kontroli, še posebej, ker bi bil naprimer register uporaben tudi za vse organizacijske enote službe.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Mikroračunalnik seveda ne more nadomestiti večjih računalniških sistemov, lahko pa je primeren pripomoček.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Za potrebe računalništva in financiranja službe bi bil mikroračunalnilc PARTNER zelo uporaben. Z njegovo dokaj enostavno uporabo bi bilo zagotovljeno vodenje knjigovodstva, skladno s predpisi o knjigovodstvu, pri tem pa bi bilo možno nekatera dela v knjigovodstvu celo racionalizirati. Računalnik pa bi bilo možno uporabljati tudi pri finančnem načrtovanju, kakor tudi pri izračunih udeležbe delovnih skupnosti na prihodku službe, skladno z merili svobodne menjave dela.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Na seminarju so nas predstavniki ISKRA DELTA seznanili z miniračlmalnikom "Partner" in njegovo uporabo v praksi, skupaj z njimi smo se preizkusil v uporabi programskih paketov imenovanih "MEMO", "PROFIT" in "FILE plan". Prvi se uporablja pri pisanju tekstov, ostala dva pa sta primernejša za računske operacije (izdelava različnih tabel, kalkulacije itd.) Že tako kratek stik z miniračunalnikom nam je dal vedeti, da bi nam bilo tudi pri našem delu v veliko pomoč. Velika škoda pa je, da nam je obilica tekočega dela preprečila, da bi še podrobneje spoznali njegovo uporabnost, saj nam je bil na razpolago cela dva meseca."

Obisk pri domačih proizvajalcih

Komisija sveta Službe za AOP je dobila nalogo, da od  septembra do oktobra 1983 obišče dvanajst jugoslovanskih proizvajalcev računalniške opreme, ki so se prijavili na razpis Službe. Posamezni datumi obiska so bili dogovorjeni z vsakim proizvajalcem posebej. Namen obiska je bil, pobliže spoznati proizvodne zmogljivosti, kar je SDK objavila tudi v svojem razpisu. V sestavku v tej in naslednjih številkah Obvestil se bomo le na hitro sprehodili pri vseh prijavljencih. Komisija pa mora za svet Službe izdelati detajlne zapiske s končnim predlogom.

Z nekakšno nelagodnostjo se je komisija, sestavljena iz delavcev SDK iz vseh republik in pokrajin, v glavnem pomočnikov generalnih direktorjev za AOP in plačilni promet, odpravljala k prvemu domačemu proizvajalcu, Novkablu v Novem Sadu. V pokrajinski centrali SDK za SAP Vojvodino vidimo, da se je vodja »karavane« pomočnik generalnega direktorja SDKJ, dobro pripravil. Dobivamo vse predhodne podatke o proizvajalcu, zbrane iz nam dosegljivih dokumentov – ponudb na natečaj, sodnega registra, zaključnega računa in drugih.

Novkabel

Novkabel je velika tovarna, s skrbno urejenimi dvorišči in zelenicami med proizvodnimi dvoranami, kjer izdelujejo razne kable. Predstavnike proizvajalcev računalniške opreme najdemo v poslovnem stolpiču na obrobju tovarniškega kompleksa. Po uvodnih ceremonijah se od sobesednikov v sejni sobi vsuje ploha informacij.

Novkabel je največja tovarna v Novem Sadu. Po organizacijski strukturi je sestavljena organizacija združenega dela, v čigar sestavi je več delovnih in temeljnih organizacij. Delovna organizacija »Elektronski računalniki« naj bi po novem letu postala temeljna organizacija v sestavi Novkabla. Odločitev za proizvodnjo računalniške opreme v Novem Sadu je oprta na razvojne programe pokrajine in je dobila vso potrebno podporo pri ustreznih izvršnih organih. Za sodelovanje z Videotonom iz Madžarske so se odločili zaradi zavidljivega nivoja tehnologije, ki jo je Videoton dosegel v vzhodni Evropi. Pri odločitvi je pomagala tudi fakulteta za elektrotehniko iz Novega Sada. Prepričani so, da lahko popolnoma osvojijo proizvodnjo mini računalnikov. Močno računajo na proizvodnjo primarnih sklopov, ki naj bi stekla pri nekaterih jugoslovanskih proizvajalcih, kot na primer TRS iz Zagreba, ki naj bi dobavljal printerje, Ivasim iz Ivanić grada, terminale in tako dalje.

Zaenkrat kupujejo centralne računalniške enote pri Videotonu, vse periferne enote pa pri različnih zahodnih dobaviteljih. Tako sestavljene sisteme prodajajo z imenom ERA. Videotonu plačujejo s kabli iz Novkabla in elektromotorji iz Severa, drugo robo pa z dolarji.

V toku dobivanja teh informacij plane v sobo tudi nasmejani direktor delovne organizacije in nas obvesti, da so se pravkar dogovorili s predstavniki tovarne Olivetti iz Italije o proizvodnji računalniške opreme.

Ogledali smo si tudi proizvodnjo. V dvorani pod sejno sobo, s površino okrog 150 m2 smo gledali končno preizkušnjo cele konfiguracije računalniškega sistema ERA za nekega kupca. Prostor se razlikuje od prostorov za servisiranje drugih proizvajalcev ali zastopnikov le po tem, da v njem sploh ni instrumentov in zloženih rezervnih delov.

Deževno popoldne in večer prebijem v hotelski sobi, kjer do dveh zjutraj sestavljamo prvi zapisnik. Za drugi dan je najavila sestanek in ogled proizvodnih prostorov Dinara iz Beograda. Sestanek je bil dogovorjen v Novem Sadu, naslov pa  Novkabel. V istem stolpiču, v isti sejni sobi poslušamo drugega domačega proizvajalca.

Dinara

Dinara je delovna organizacija iz Beograda, ki že dvanajst let zastopa Olivettija v Jugoslaviji. Pripravljajo proizvodnjo mikro in mini računalniški sistem. So v fazi iskanja domače delovne organizacije, ki bi prevzela proizvodnjo. V Beogradu bi vodili le trženje, izdelavo aplikativnih programov in servis. Olivettiju bi izvažali kable iz Novkabla in printerje iz TRS Zagreb, uvažali pa elemente računalniških sistemov. Pogodba še ni podpisana, vseeno pa so se seveda javili na naš razpis o ugotavljanju sposobnosti domačih proizvajalcev za dolgoročno proizvodnjo računalniške opreme za SDK.

Iskra

Ker smo proizvodne prostore videli že prejšnji dan, je to pot, ogled odpadel. Z mešanimi občutki in povečanim pričakovanjem se komisija naslednji teden zbere na Centrali v Ljubljani.

Po pregledu predhodnih informacij se odpravimo proti Trgu revolucije. V avli Iskrine stolpnice nas že pričakujejo gostitelji, pripnemo si značke »obiskovalec«, sproži se dobro organizirana demonstracija o SOZDU Iskra. S profesionalnim pristopom napravijo sogovorniki dober vtis. Znajdemo se v poplavi informacij o stanju v svetu na področju računalništva, mestu in vlogi Iskre kot izvoznika in kot proizvajalca elektronskih in telekomunikacijskih elementov in problemih okrog pridobivanja ustreznih primarnih elementov za računalniško proizvodnjo. Pred nami so zložena tiskana vezja v obliki kartic z različnimi vgrajenimi chipi. To so pravzaprav kompletni mikro računalniki, terminali z odstranjenimi plastičnimi okrovi in podobno. Sogovorniki niso le trgovci, kot pri prejšnjih dveh proizvajalcih, ampak tudi razvijalci hardwara in softwara, vodje proizvodnje, servisa. Tu so doktor znanosti, magistri, inženirji in tehniki.

Informacije se sukajo v glavnem okrog mikro računalnika Partner. Na Parmovi, sedežu delovne organizacije Iskra – Delta nadaljujemo razgovore do šestih popoldne.

Naslednji dan nas odpeljejo gostitelji v Kranj, na ogled proizvodnje Partnerja.

V prostorih Iskre Telematike je organizirana proizvodnja Partnerjev že po načelih prave industrijske tehnologije. Procesorske plošče, razvite v Iskri sestavljajo spominski, logični in drugi chipi, uvoženi od tam, kjer so pač najcenejši. Ponosni so na svoj napajalni modul, katerega so pohvalili že proizvajalci ERE v Novem Sadu. Pred nami se odvija prikazovanje vseh možnosti Partnerja.

Ogledamo si še Iskro Telematiko, kjer opazimo, kako velik skok je bil napravljen v nekaj letih v telekomunikacijski tehniki. Nobenih snopov žic več, nobenih relejev. Povsod sama tiskana vezja, dobesedno  kamor pogledaš, je v obdelavi na stotine tiskanih vezij.

Na zaključnem sestanku v Ljubljani pa se na naše, od navdušenja, razgrete glave zlije mrzla prha.

Partner zaenkrat ne moreš programirati sam, ampak ga prodajajo le kot zaprt sistem z že narejeno aplikacijo. Na našo željo, da bi se sedaj ogledali proizvodnjo mini sistemov, zaradi katerih je komisija sploh dopotovala v Ljubljano, pa se odzovejo z obrazložitvijo, da je za ogled te proizvodnje potrebno posebno vladno dovoljenje.

Infosistem

Za vikend imamo odmor, potem pa spet zbor komisije v Zagrebu. Smo gostje četrtega domačega proizvajalca, Infosistema iz Zagreba. Med gostitelji so tudi predstavniki Rudi Čajevca iz Banja Luke. Spet utonemo v poplavi informacij.

Infosistem skupaj s Selkom iz Kutine proizvaja računalniški terminal po licenci Sperrya iz ZDA. Kot dolgoletni zastopniki Sperrya, prej Sperry-Univac, iščejo domačo delovno organizacijo, ki bi prevzela proizvodnjo mikro, mini, srednjih in velikih računalniških sistemov. Dogovarjajo se z Rudijem Čajavcem o prevzemu proizvodnje hardwara. Software bodo izdelovali v Infosistemu. Printerje bodo kupovali pri TRS v Zagrebu. Potrebno je le še definirati generatorje deviz, ki jih rabijo za začetek, pa bo stekla proizvodnja. Ker od vsega tega še ni nič in ker smo sedeli v Zagrebu in ne v Banja Luki, si proizvodnje seveda nismo mogli ogledati.

Intertrade in TRS

Drugi dan je na vrsti Intertrade iz Ljubljane, s katerim smo se sestali v Tovarni računskih strojev TRS v Zagrebu. Ker smo slišali že od štirih domačih proizvajalcev, da kupujejo TRSOVE printerje, nas je prav zaradi že zanimal pravi obseg te proizvodnje. Sogovorniki so razvijalci softwara, organizatorji proizvodnje in trgovci s strani Intertrade in kompletna tehnična ekipa z direktorjem na čelu s strani TRS. Ponujajo Sistem 1, ki je sestavljen iz centralne enote, diskov, disketnih enot, telekomunikacijskih enot IBM-ove Serije/1, ki  jih v Službi že imamo, ter printerja iz TRS Zagreb, domačega stojala, kablov ter vmesnika in generatorja znakov za printer in terminal. Ponujajo IBM operacijski sistem, ostale sistemske programske proizvode, kot na primer  VESNA in VIVA pa domače.

TRS predstavlja še ostali proizvodni program, ki obsega terminale, mikro računalniške sisteme ter razne seštevalne in druge strojčke. Planirajo kooperacijo z Videotonom za proizvodnjo linijskih printerjev.

Ogledamo si proizvodnjo. Gre za precej samostojno izdelovanje vseh strojnih in finomehaničnih delov za matrični printer. Plastične okrove jim vlivajo v Peku v Tržiču. Vidimo celotno proizvodnjo od rezanja in stiskanja jeklenih profilov do sestavljanja in končnega preizkušanja izdelanih printerjev. Pokažejo nam tudi proizvodnjo terminalov, seštevalnih strojev ter strojčka za testiranje količine glukoze v krvi.

Mladost

Naslednji dan se zberemo pri Mladosti v Zagrebu. Dobra stara Mladost nam predstavi vse iz svojega zastopniškega programa. Poznamo se, saj smo v Službi nekoč že imeli računalniške sisteme iz tega programa. Sogovorniki so spet pretežno le trgovci in projektanti aplikacij. Ker so z dogovori vezani s Tehničarjem in Ivasimom gremo najprej k prvemu. Predstavitev programa. Od terminalov do mini računalnikov vam dobavijo in vse za dinarje. Proizvodni prostori so servisne delavnice. Sprašujemo, kje so delavci. Pa nismo dobili pravega odgovora, tako da še sedaj ne vemo, so bili na malici ali na dopustu. Svetel žarek v celi demonstraciji je bila naprava za direktno mešanje slike s televizijske snemalne kamere z elektronskim merilnikom časa na športnih tekmovanjih. Vse so že prodali olimpijskemu komiteju v Sarajevu, ponujajo pa se jim lepe možnosti za izvoz.

V Ivanić gradu, kamor se zapeljemo z avtobusom nas pozdravijo črpalke za nafto, razsejane po vsej širni posavski pokrajini. Občina se je odločila za računalniško industrijo in res se je zbralo tu nekaj entuziastov, ki sestavljajo ekrane in mikro računalnike, uvožene iz Madžarske. Ko nam pomočnik direktorja na moč resno izda skrivnost njihove inovacije za preizkušnjo terminalov, ki naj bi bila vožnja s tovornjakom po slabi makadamski poti in pokaže nekaj kontejnerjev, obloženih z ivernimi ploščami, v katere bodo drugo leto preselili proizvodnjo, pa se lahko le še trpko nasmejimo.

Ei

Čez teden dni se zberemo v Beogradu. Zaradi Bitefa je po hotelih strašen naval. Komaj uspemo dobiti že davno rezervirane sobe. Naslednje jutro krenemo z malim avtobusom naravnost v Niš. Kratek postanek v Svetozarevu, kjer se direktor podružnice pritožuje nad trenutno politiko zaposlovanja. Delovni čas v plačilnem prometu je raztegnjen do polnoči, primanjkuje mu še delavcev.

V Ei Niš naletimo na povsem profesionalno predstavo, ki se je ne bi sramoval noben Amerikanec, o njihovi računalniški industriji. Ei je kupil licenco od Honeywella in zgradil dokaj veliko proizvodno dvorano. Pokažejo nam del svoje bazne elektronske industrije. Nekaj izbrancev nas gre gledat proizvodnjo računalniških chipov, in to od osnovne silicijeve ploščice dalje. Odenejo nas v »skafandre«, razprašijo v posebnih komorah in že smo v »posvečenih« prostorih. Ko smo se gledali tako oblečene mi je bilo prvič res žal, da ne nosimo s seboj fotoaparata. Belo ogrnjene inženirje iz SDK vodi ekonomist iz Ei. Tako smo si bolj slabo lahko potešili radovednost.

V proizvodni dvorani nam ponosno pokažejo linijo za spajkanje tiskanih vezij, računalnik za testiranje, aparat za preizkušanje električnih spojev na tiskanih vezjih in aparat za programiranje ROM. Osvojili so proizvodnjo materialnih delov računalnika, napajalni del za ekrane, plastične dele in enoslojna tiskana vezja. Vse periferne enote v celoti uvažajo. Osredotočili so se predvsem na proizvodnjo centralne enote. Pri nakupu njihovih proizvodov je dobro pripraviti vsaj 50 % deviznih sredstev. Na vprašanje, zakaj so se odločili ravno za Honeywell nam nasujejo zveneča imena skoraj vseh inštitutov v Beogradu, ki so sodelovali pri izboru. Obdelamo še sistemsko programje, možnosti za izdelavo aplikativnega programja, servis, šolanje, kako bi Ei pomagal pri eventualnem prehodu SDK na sisteme Honeywell in se poslovimo. Obisk je trajal dva dni, mudi se nam spet v Beograd k Energoprojektu. To je zastopnik ameriškega Bunker Rama, ki izdeluje bančne terminale. Proizvodnje seveda ni nikjer, še servisna delavnica je dokaj skromna. Naslednji dan sedimo v Novem Beogradu pri Interkomercu. Prvič je z nami tudi direktor SOZD. Pri prejšnjih obiskih smo se vrteli boj na ravni temeljne organizacije združenega dela ali kvečjemu delovne organizacije. Zastopniški program poznamo, ogledamo si proizvodnjo. Vidimo njihovo servisno delavnico in nove proizvode iz zastopniškega programa.

Unis

Naslednji teden smo gostje Unisa iz Sarajeva. Trudijo se, da bi mi dojeli kako so veliki in močni. Prvič naletimo na pojem »svetovna hiša«. So zastopniki NCR in imajo z njim kooperacijo v proizvodnji centralne enote mini računalnika. Seveda pa je treba vedeti, da so  vse kooperacije v Jugoslaviji na računalniškem področju bolj enosmerno in nikakor ne pomenijo enakopravnega sodelovanja pri delu na istem proizvodu. V načrtu  imajo popolno osvojitev proizvodnje od tiskanih vezij dalje in postati največji proizvajalec pri nas. Tu prvič priznajo, da pri izbiri tujega partnerja niso sodelovale znanstvene ali raziskovalne ustanove. Odpeljemo se v Mostar na ogled proizvodnje. Videli smo proizvodnjo elektronskih računskih strojčkov, ki pa jo še v precejšnji meri predstavlja sestavljanje raznih uvoznih komponent, ter preizkušanje centralne enote mini računalnika. Po ogledu teh prostorov, kjer so s to dejavnostjo pravzaprav šele začeli, se odpravimo spet na pot. Pogled na izpraznjeno akumulacijsko korito hidroelektrarne na Neretvi je pošasten. Ker je cesto zasul plaz, se po obvozu vrnemo v Sarajevo.

Energoinvest

Srečamo se z naslednjim velikanom, Energoinvestom. Za mizo v sejni sobi je posedlo na kupe doktorjev znanosti, magistrov in inženirjev.  Tu so tudi predstavniki elektro fakultete iz Sarajeva. Energoinvest se predstavi kot proizvajalec sistemskega univerzalnega programa. Proizvodnje hardwara pravzaprav nima, čeprav so nam pokazali prototip osebnega računalnika – mikro računalnika ter mini računalnik Energodelta, ki pa je v celoti PDP računalnik.

Nikola Tesla

Preostane nam še Nikola Tesla iz Zagreba. To je tovarna telekomunikacijske tehnike in vidimo sorodne delovne faze kot pri Iskri – Telematiki v Kranju. Kupljeno imajo licenco pri Ericsonu iz Švedske. Prvič naletimo na pojav, da inozemski partner tudi precej kupuje pri svojem jugoslovanskem kupcu licence. Tudi tu imajo močno softwarsko ekipo z nekaj doktorji znanosti in drugimi strokovnjaki. Službi so ponudili svoje modeme, ki jih potrebujemo za telekomunikacijski prenos podatkov.

Zaključek

Ko na koncu sestavljamo bilanco, imam občutek, kot da sem na robu globokega brezna. Prave proizvodnje računalniških sistemov pravzaprav nismo videli nikjer. Skoraj vsa dejavnost pri nas se omejuje na testiranje že izdelanih sklopov. Seveda pa je tudi nivo testiranja različen. Ponekod gre le za preizkus, če cela enota računalniškega sistema – to je centralna enota, printer, diskovna enota itd.  sploh dela ali ne. Spet drugod testirajo posamezne logične in fizične sklope in jih šele nato sestavijo v neko zaključeno enoto sistema. Še najdlje so proizvajalci prišli pri sestavljanju terminalov – ekranov in mikro računalnikov. Tu gre za lastno proizvodnjo tiskanega vezja in njeno kompletiranje. Razen za napajalne sklope, se osnovni elementi za tiskana vezja v pretežni meri uvažajo. Za preizkus tako izdelanih sklopov imajo skoraj vsi naprave za preizkus kvalitete spajkanja in spajkalne stroje. Posebno spajkalni stroji so ponekod močno predimenzionirani. Ker gre praviloma povsod za relativno majhne serije, je sestavljanje osnovnih sklopov povsod ročno in zato tudi počasno.

Sistemsko programje je praviloma uvoženo. So poizkusi, da bi se jih označilo za domače, vendar gre bolj le za poimenovanje tujega programja z domačim imenom. Seveda so tudi tu izjeme. Posebno pri programju je zastrašujoče dejstvo, da ni pri nas nihče uspel od svojega dolgoletnega tujega partnerja, tako rekoč prijatelja, izsiliti pomoč pri prodaji na tujem trgu. Programje je v svetu čedalje dražje, v Jugoslaviji imamo strokovnjake, ki so sposobni izdelati taka programja, ki bi bila zanimiva tudi tujcu, vendar vse to ne znamo in ne moremo prodati.

V zvezi s prodajo računalnikov na zunanjem trgu, so nam skoraj vsi pritrdili, da nimajo niti najmanjših možnosti in da niti ne poizkušajo kaj takega. Tu gre tudi za administrativne metode zavarovanja tujega partnerja. Nekatere licenčne pogodbe čisto direktno usmerjajo našega tako imenovanega proizvajalca na točno odrejena zunanja tržišča. Pa še za tako prodajo, v nekakšno Culukafrijo, mora Jugoslovan dobiti ameriško vladno dovoljenje.

Zastavlja se seveda vprašanje, kakšno perspektivo sploh ima vseh 47 proizvajalcev,  ali 12 večjih proizvajalcev v Jugoslaviji. Smo vse licence kupili zato, da imamo v trezorjih skrito dokumentacijo na mikro karticah in na podlagi nje štancamo metalne nosilne elemente? Ali  je sploh mogoče, kljub vsej dokumentaciji izdelati toliko različnih računalniških sistemov pri nas?

Zaenkrat uspevajo vsi, in to zato, ker tu ne vladajo niti najbolj osnovne ekonomske zakonitosti. Dinarske cene so astronomske, tako da pokrivajo vse stroške in še za priboljšek kaj ostane. Če organizacija posluje kljub temu z izgubo, se to njej nikjer ne pozna, še najmanj pa pri osebnih dohodkih. Ker je domače tržišče ograjeno z visokimi ograjami, se proda vse, kar se sestavi.

Kljub planskemu gospodarstvu, saj imamo odbore za planiranje vse od občine do federacije, načrtovanje ni niti malo sinhronizirano.  Vsaka občina ima svoj računalniški načrt, pa vsaka republika svojega, no, le federacija je brez njega. Obstojajo seveda dokumenti Kraigherjeve komisije, ki pa bodo, vsaj tako izgleda, ostali le mrtva črka na papirju.

Tako se znajdeš v začaranem krogu pravih strokovnjakov na računalniškem področju, entuziastov, trgovcev in navadnih špekulantov. Domači proizvajalec je vsak tisti, ki je tako registriran in ima tako že na osnovi tega dokumenta pravico preprečiti nakup računalnika direktno na zunanjem trgu. Če bi se kdaj pri nas slučajno začelo poslovati po ekonomskih načelih, če bi nizka cena dinarja veljala le za izvoznike in ne za uvoznike in bi bili proizvajalci malo bolj izpostavljeni tuji konkurenci, koliko jih bo preživelo? Bo preživel tisti, ki ga bo morala izbrati Služba? Ali pa bi sploh kdo ponudil Službi »svoje« računalnike, če bi le-ta ostala brez obljubljenih deviznih sredstev?

Informacijskega sistema Službe, predvsem pa plačilni promet, si brez računalniške tehnike in tehnologije ne moremo več predstavljati, še manj pa izvajati. Služba družbenega knjigovodstva se je pričela opremljati s prvimi računalniškimi sistemi leta 1972. Instaliranje te opreme v organizacijskih enotah SDK je potekalo postopoma. Danes ima Služba v vseh svojih podružnicah skupaj 166 računalniških sistemov ter 1616 avtonomnih strojev in 217 terminalov za zajemanje podatkov.

Po dvanajstih letih je oprema, ki je bila kupljena prva, zastarela, število okvar je izredno visoko, skratka, treba jo je zamenjati. Poudariti je tudi treba, da je imela Služba do sedaj vedno možnost izbirati res tehnično najsodobnejšo opremo. IBM Serijo 1, na primer, je Služba kupila celo prva v Evropi. Sistemi  iz družine velikih računalniških sistemov IBM 370 nosijo najnižje tovarniške serijske številke. Služba je prevzela tudi interaktivno tehnologijo dela med prvimi v državi. Opremo je Služba kupovala za devizna sredstva, ki jih je odobravala Skupščina SFRJ, vir pa je bila Narodna banka Jugoslavije.

Tudi za letos je Služba dobila pravico do določenega v skladu z ekonomsko situacijo države, zmanjšanega zneska deviznih sredstev. Vendar kljub temu letos ni bil kupljen niti en sam nov računalniški sistem. Procedura nakupa se je zaskočila na Zveznem komiteju za zunanjo trgovino na izrecno zahtevo Zveze gospodarske zbornice, v kateri proizvajalci računalniške opreme v Jugoslaviji zatrjujejo, da lahko s svojo proizvodnjo zadovoljijo vsem trenutnim in dolgoročnim potreba Službe.

V Jugoslaviji je trenutno registriranih preko 40 tako imenovanih proizvajalcev računalniške opreme. Vsi so povezani z licenčnimi in kooperacijskimi pogodbami s proizvajalci te opreme na zahodu in vzhodu. Večina od njih ima take pogodbe podpisane z več različnimi partnerji, katerih proizvodni program se celo prekriva. Skoraj večina domačih proizvajalcev naj bi proizvajala mini in mikro računalniške sisteme, avtonomne stroje ali terminale za zajemanje podatkov, telekomunikacijsko premo, sistemsko programje, aplikacijsko programje nekaj pa tudi velike in največje računalniške sisteme. Strokovni časopis »Praksa« navaja v najnovejši številki samo nekaj podatkov o takem sodelovanju z inozemskimi partnerji:

Elektronska industrija – Niš

• Honeywell, ZDA (licenca, pogodba o skupnem vlaganju)
• Kienzle, ZR Nemčija (dolgoročna kooperacija)
• RCA, ZDA (licenca)
• Robotron, DR Nemčija (tehnično sodelovanje).

Iskra – Ljubljana

• DEC, ZDA (tehnično sodelovanje)
• IBM, ZDA (licenca)
• Siemens, ZR Nemčija (tehnično sodelovanje)
• Control Data Corporation, ZDA (tehnično sodelovanje)

Tovarna računskih strojev – Zagreb

• IBM, ZDA (tehnično sodelovanje)

Novkabel – Novi Sad

• Videoton, LR Madžarska (dolgoročno kooperacija)

Radioindustrija – Zagreb

• Nixdorf, ZR Nemčija (licenca)

Nikola Tesla – Zagreb

• Ericson, Švedska (dolgoročno tehnično sodelovanje)

Unis – Sarajevo

• NCR, ZDA (dolgoročna kooperacija)
• Olympia Werke, ZR Nemčija (dolgoročna kooperacija)

Rudi Čajavec – Banja Luka

• Teledyne Sistem, ZDA (licenca)

Digitron – Buje

• MAEL, ZDA (licenca)

Gorenje – Titovo Velenje

• Robotron, DR Nemčija

Energoprojekt – Beograd

• Bunker Ramo, ZDA (dolgoročna kooperacija)
• General Automation, ZDA (dolgoročna kooperacija)
• Inforex, ZDA (dolgoročna kooperacija)

Ivasim – Ivanić grad

• Mera Metronex, LR Poljska (licenca)
• Aplle, ZDA (licenca)

Kot proizvajalec se je javil tudi Interkomerc – Informatika, ki naj bi proizvajal računalniške sisteme Burroughs in drugi. Večina tako imenovanih proizvajalcev sploh nima niti proizvodnih prostorov niti delavcev, še manj pa deviz za uvoz sestavnih delov ali proizvodnjo lastnih sestavnih elementov. Prav vsi pa imajo opravljene registracije na sodiščih za tako delo, cel kup samoupravnih sporazumov z vsemi ostalimi »proizvajalci« v državi in še več načrtov, kaj vse bodo proizvajali. Razen ene same izjeme še nihče ni nikdar sestavil sistemski program za bilo kateri računalniški sistem, ki predstavlja bistveno komponento pri uporabi računalnike opreme.

Od kje taka vnema za proizvajanje računalnikov, ki je tržišče »lačno« še mnogo manj zahtevne tehnike? Je to želja po pridobivanju znanja o tehnologiji izdelave take opreme ali celo čut odgovornosti do naše družbe, ki je željna informacij in »pripravljena« na vse stroške samo da bi objektivno in hitro informirala vsakega občana? Morda je to želja po znanju o novi elektronski tehnologiji? Zakaj torej ni kasetofonov, magnetofonov, stereo radijskih sprejemnikov, televizorjev? Istočasno nam pa 40 domačih proizvajalcev ponuja terminale, diskovne enote, enote za magnetne trakove, najhitrejše tiskalnike in drugo vrhunsko tehniko.

Akustični stolpič Gorenje, ko se  je še dobil za dinarje, je menda stal okoli 100.000 N din. Za mikroračunalnik, ki premore ekran in tipkovnico morate odšteti okrog 2.000.000 N din pa ga ni kaj več kot za en televizor. Toda mikro računalniki ni za navadnega potrošnika, ki mu je vir sredstev pač mesečna plača. To mašinerijo kupuje združeno delo, kjer se ne glede tako dlakocepsko na vsak dinar. Tu je mogoče iztržiti za dolar tudi desetkrat več kot bi se zanj dobilo dinarjev na deviznem trgu, če bi seveda obstajal.

Mogoče je tu vzrok za tako zavzetost. Živimo pač v Jugoslaviji in potrebujemo dinarje, ki ga pri ustvarjenem dohodku večinoma prelijemo v osebne dohodke.

Devize za uvoz te opreme pa je težko pridobiti. Te devize so raznolikega izvora: od izvoza papirja, bakra in podobnih reči. Zanimiv je torej kupec, ki ima devize in to po možnosti take iz neidentificiranega izvora, brez obveznega izvoza na konvertibilno tržišče.

Res je, da nekateri prodajalci zahtevajo le tretjino od dinarske cene v devizah. Strukturiranje te dinarske cene ne poznamo, težko pa je tudi dobiti informacije o devizni ceni sistemov na prostem trgu na zahodu ali pri pravih proizvajalcih.

Težko je verjeti, da bi zunaj naših meja kdo prodajal karkoli za dinarje. Prav lahko pa je verjeti, da je težko ali pa nemogoče dobiti pri nas devize, ki ne bi bile pogojene z izvozom končnih izdelkov. Ali je torej prava cena teh izdelkov tista tretjina iz celotne dvokomponentne cene na našem tržišču? Odgovore na taka vprašanja je težko dobiti. Še teže je spraševati, ker človeku radi nalepijo etiketo protinacionalnega elementa.

Služba družbenega knjigovodstva hoče poiskati domačega proizvajalca, ki bi jo bil sposoben oskrbovati dolgoročno z vso potrebno računalniško tehniko in jo seveda tudi solidno vzdrževati. Služba je razpisala decembra 1982 natečaj za preverjanje sposobnosti domačih proizvajalcev za dolgoročno sodelovanje na področju proizvodnje hardwara in softwara. Javilo se je 12 kandidatov iz skoraj vseh republik, od katerih bi eden proizvajal Burroughs računalniško opremo, ostali pa kakšno drugo, le tisto ne, ki  jo v Službi že imamo. Zatorej bo odločitev težka, saj zahteva spremembo tehnike in s tem morebitno uvajanje novih aplikativnih programov, kar Služba ocenjuje za najtežjo komponento vsega tega procesa menjanja tehnike.

Služba je organizirala skupen sestanek z vsemi kandidati za proizvodnjo ter na njihovo zahtevo sklenila obiskati vsakega posebej, da se na licu mesta prepriča o njegovi sposobnosti za proizvodnjo računalniške opreme. Svet Službe je nalogo zaupal komisiji sveta za področje avtomatske obdelave podatkov, ki mora nalogo opraviti še letos. Do marca prihodnjega leta pa naj bi se Služba dokončno odločila za proizvajalce, od katerih bo v prihodnjih letih kupovala to opremo. Videli bomo, ali jih bo šest ali eden.

 november 1983

Strici v belih haljah

Leta 1976 sem  imel  priliko  videti strice v belih haljah, ki nekaj delajo v tisti stekleni sobi v II. nadstropju SDK Ljubljana na Cankarjevi cesti. Seveda mi takrat nič ni bilo jasno kaj oni tam delajo.

Kdaj pa kdaj sem dobil  rumene luknjane trakove in konfete za katere sem šele mnoga leta kasneje ugotovil zakaj so bili v uporabi in zakaj so imeli toliko luknjic. Leta 1990 sem začel delati kot sortirec dokumentov  na SDK Cankarjeva in leta 1993 bil prerazporejen v SROP na obdelavo plačilnega prometa kot operater in imel priliko delati še s ta zadnjim IBM hostom (uff kako smo ga bili veseli !), saj se je  obdelava plačilnega prometa z njim  skrajšala.

Spomin se, da ta host ni bil nov ampak rabljen iz Nemčije (to mi nikoli ni bilo jasno, saj denar  ne bi bil problem za novega…). Ja to so bili (zame) dobri časi, prvo službo sem dobil takoj po vojski, non-stop so bili ob plači neki dodatki, Markovič je naredil en super tečaj marke prosti dinarju pa sem si lahko omislil skoraj novo stoenko.