Velika gasilska vaja v SDK Maribor
V ponedeljek, 20. oktobra 1986, smo v sodelovanju z gasilci PGD Maribor - mesto priredili veliko gasilsko vajo v podružnici. Vaja se je pričela ob 16. uri in 30 minut in je trajala do 17. ure. Zatulile so sirene po mestu, kmalu nato so že pridrveli z vključenimi sirenami in modrimi lučmi trije gasilski avtomobili. Kdor ni vedel, da gre za vajo, je mislil, da res gori SDK. Gasilci in delavci v podružnici smo vajo vzeli zelo resno.
Tik pred prihodom gasilcev smo vrgli dimno bombo na streho, da seje kadilo, kot da je res pravi požar. Gasilci so prek strehe pridrveli v AOP, ker je »gorel« računalnik, opremljeni z aparati za dihanje in z »B« cevmi za gašenje z vodo. Gasilski avto iz leta 1934 je raztegnil lestev in reševal ljudi iz tretjega nadstropja. Štirje naši mladeniči so se spustili po lestvi in varno pristali na pločniku pred stavbo. Na hodniku v I. nadstropju, kjer je računalnik in je »gorelo«, so člani naše gasilske ekipe že gasili z gasilskimi aparati. Računalnik se gasi s haloni, ne več s SO2 kot včasih. Tehnika gašenja je že zelo napredovala.
Bilo je tudi nekaj »ranjenih«, ki so jih strokovno previli člani naše ekipe prve pomoči in jim tudi nudili prvo medicinsko pomoč. Štab je deloval brezhibno in usmerjal in vodil gašenje do prihoda gasilcev. Ko so prispeli gasilci, so prevzeli komando nad gašenjem, kar je tudi pravilno.
Da je lahko vaja nemoteno potekala, ima največ zaslug ekipa Narodne zaščite, ki je odstranila parkirane avtomobile okoli stavbe in drugim preprečila parkiranje. Prostor smo nujno potrebovali, saj so bili trije gasilski avtomobili pred stavbo. Narodna zaščita je tudi strokovno zavarovala ves prostor okoli stavbe, da radovedneži niso motili gasilcev pri delu. Pri izvedbi vaje je sodelovalo 22 gasilcev društva Maribor-mesto, 8 naših, 6 članov ekipe prve pomoči, 6 članov narodne zaščite in 3 člani štaba.
Z PGD Maribor-mesto že več let dobro sodelujemo. Večkrat so nam pripravili vajo in poveljnik društva Rajko Safran nam je predaval o požarni varnosti.
Iz vsake vaje smo se nekaj naučili, zato so takšne koristne za delavce podružnice in tudi za tiste, ki jih opazujejo s ceste. Mesec oktober je mesec varstva pred požari, zato v tem mesecu prirejamo gasilske vaje. Vsi si želimo, da bo ta tradicija obveljala še v prihodnje.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Gasilko društvo Maribor mesto in Civilna zaščita pri podružnici Službe družbenega knjigovodstva v Mariboru sta izvedli vajo v okviru meseca požarne varnosti. Vodja akcije Rajko Safran nam je povedal, da je vaja dobro uspela, saj so izbrali primeren način gašenja. Požar je namreč »izbruhnil« v računalniškem centru in treba je bilo gasiti s plini. Civilna zaščita SDK pa je »napodila« avtomobile s parkirnega prostora in poškodovanim dala prvo pomoč. Predsednik rotovških gasilcev Milan Eržen nam je povedal, da bi bilo zaradi parkiranih avtomobilov težko ukrotiti požar, ki bi izbruhnil v SDK, pri Večeru, v Merkurju, Timi ali Kreditni banki Maribor.
November 1986
sreda, 10. julij 2002
nedelja, 7. julij 2002
Bodite složni
December 1995
Nekega poznojesenskega dne, ko je že rahlo snežílo, me je pot zanesla k našemu nekdanjemu direktorju, ki je že dolgo časa v pokoju, h gospodu Zdravku Žmitku. Pisati ali delati intervju z njim se mi je zdela naravnost čudovita stvar prav v času velikih sprememb v APPN.
Ko sem stopal po stopnicah bloka, v katerem prebiva s svojo družino, me je mučila velika radovednost, kaj mi bo oziroma kaj nam bo povedal naš nekdanji direktor.
Navadno začenjamo intervju z vprašanjem, kdaj je bil kdo rojen, kje se je šolal itd. Mene za spremembo tokrat ni zanimalo vse to, ampak druge bolj življenjske stvari. Pa vendar mi je g. Žmitek vseeno povedal, da je že zelo zgodaj delal prve korake na takratni Narodni banki. Neki nemir, mogoče računovodski, ga je zato za nekaj časa oddaljil v takratni Zavod Postojnske jame. Toda kot pravimo SDK-jevci, nekje si okužen s SDK virusom, zato se je vrnil na takratni SDK kot direktor in tu tudi dočakal upokojitev.
Z navdušenjem mi je pripovedoval, kako dobro so se razumeli delavci podružnice Postojna in ekspozitur v Ilirski Bistrici in Sežani. Vendar pa se je zaradi večje navezanosti gospodarstva na primorsko stran ekspozitura Sežana priključila podružnici Koper. Med drugim je omenil, kako so sodelovali in še sedaj sodelujejo delavci v Ilirski Bistrici z delavci Koprske banke, sicer pa vemo, da velja, kjer se sosedje prepirajo, ni dobro.
V nadaljevanju razgovora me je seznanil z neko svojo veliko željo, ki pa jo je uresničil le delno, ker se je prej upokojil. "Veš, vse je bilo urejeno za graditev nove poslovne stavbe, a smo se pač morali obnašati racionalno in smo šli zato v adaptacijo stare stavbe iz tridesetih let tega stoletja." Pa še to je dodal: "Izredno sem vesel, da je vaša sedanja direktorica tako skrbno izpeljala adaptacijo stavbe. Marsikdo bi se tega velikega dela ustrašil."
Žilica mi ni dala miru, da ga ne bi povprašal, kako je lahko prenašal različne napore pri takratnem načinu dela. "Marsikdaj ni bilo lahko, a sem to, strokovno povedano, kompenziral s sprehodi na bližnji Nanos, kjer sem bil tako rekoč kuhan in pečen. Če se mi je tlak preveč dvignil, sem pač moral to zadevo nekako znižati, pa je šlo s planinarjenjem na nižje." Nisem ga prekinil, ko je z veliko ljubeznijo govoril o planinah, o vsakodnevnih sprehodili na Pečno reber nad Postojno. "Vi mladi premalo hodite v hribe. Danes, v dobi računalnikov, si vsak dan v taki ali drugačni stresni situaciji, zato se moraš sprostiti - in to ti nudi le sprehod v gorski raj."
Ko sem ga vprašal za njegov prosti čas, mi je začel govoriti o svojem delu v planinski organizaciji in društvu upokojencev ter se nato malce nasmehnil in nadaljeval: "Saj vendar veš, da smo upokojenci najbolj zaposleni. Pa pustiva šalo, ker mi ni dolgčas. Gledam televizijo, poslušam radio, berem časopise in knjige, torej vidiš, da sem kar zaposlen. Najlepše mi je takrat, ko grem s svojo soprogo in psičko Seto na sprehod."
In tu je za trenutek počakal in me pogledal nekam vprašujoče, češ saj vem, kaj me hočeš vprašati. In res, to sem hotel vedeti. "Da," mi je odgovoril, vem kaj je novega v agenciji. To vem, ne samo iz polemik, ki jih poslušam in berem, ampak tudi iz razgovorov s svojimi nekdanjimi sodelavci." Vendar je takoj dodal: "Ko nam je bilo najbolj hudo in smo morali delati in delati, smo bili složni med seboj. In če to dosežeš, moraš končno priti do cilja. Stvari, ki delujejo, je treba dograjevati."
Še sva klepetala o njegovem delu v, naj mi bo oproščeno, SDK, o dogodivščinah, o Postojni, skratka, o stvareh, o katerih razmišljamo vsak dan.
Ko sem odhajal, je zaželel vsem svojim znancem obilo zdravja in razumevanja. Pri tem se je spomnil tudi svoje družine.
Da je že čas, da grem, me je spomnila psica Seta, ki je že čakala svojo večerjo. Ko sem bil pri vratih, mi je še enkrat dejal: "Bodite složni!"
Na poti domov sem premišljeval o velikem pomenu teh dveh besed. Ali smo tega res sposobni ???
Nekega poznojesenskega dne, ko je že rahlo snežílo, me je pot zanesla k našemu nekdanjemu direktorju, ki je že dolgo časa v pokoju, h gospodu Zdravku Žmitku. Pisati ali delati intervju z njim se mi je zdela naravnost čudovita stvar prav v času velikih sprememb v APPN.
Ko sem stopal po stopnicah bloka, v katerem prebiva s svojo družino, me je mučila velika radovednost, kaj mi bo oziroma kaj nam bo povedal naš nekdanji direktor.
Navadno začenjamo intervju z vprašanjem, kdaj je bil kdo rojen, kje se je šolal itd. Mene za spremembo tokrat ni zanimalo vse to, ampak druge bolj življenjske stvari. Pa vendar mi je g. Žmitek vseeno povedal, da je že zelo zgodaj delal prve korake na takratni Narodni banki. Neki nemir, mogoče računovodski, ga je zato za nekaj časa oddaljil v takratni Zavod Postojnske jame. Toda kot pravimo SDK-jevci, nekje si okužen s SDK virusom, zato se je vrnil na takratni SDK kot direktor in tu tudi dočakal upokojitev.
Z navdušenjem mi je pripovedoval, kako dobro so se razumeli delavci podružnice Postojna in ekspozitur v Ilirski Bistrici in Sežani. Vendar pa se je zaradi večje navezanosti gospodarstva na primorsko stran ekspozitura Sežana priključila podružnici Koper. Med drugim je omenil, kako so sodelovali in še sedaj sodelujejo delavci v Ilirski Bistrici z delavci Koprske banke, sicer pa vemo, da velja, kjer se sosedje prepirajo, ni dobro.
V nadaljevanju razgovora me je seznanil z neko svojo veliko željo, ki pa jo je uresničil le delno, ker se je prej upokojil. "Veš, vse je bilo urejeno za graditev nove poslovne stavbe, a smo se pač morali obnašati racionalno in smo šli zato v adaptacijo stare stavbe iz tridesetih let tega stoletja." Pa še to je dodal: "Izredno sem vesel, da je vaša sedanja direktorica tako skrbno izpeljala adaptacijo stavbe. Marsikdo bi se tega velikega dela ustrašil."
Žilica mi ni dala miru, da ga ne bi povprašal, kako je lahko prenašal različne napore pri takratnem načinu dela. "Marsikdaj ni bilo lahko, a sem to, strokovno povedano, kompenziral s sprehodi na bližnji Nanos, kjer sem bil tako rekoč kuhan in pečen. Če se mi je tlak preveč dvignil, sem pač moral to zadevo nekako znižati, pa je šlo s planinarjenjem na nižje." Nisem ga prekinil, ko je z veliko ljubeznijo govoril o planinah, o vsakodnevnih sprehodili na Pečno reber nad Postojno. "Vi mladi premalo hodite v hribe. Danes, v dobi računalnikov, si vsak dan v taki ali drugačni stresni situaciji, zato se moraš sprostiti - in to ti nudi le sprehod v gorski raj."
Ko sem ga vprašal za njegov prosti čas, mi je začel govoriti o svojem delu v planinski organizaciji in društvu upokojencev ter se nato malce nasmehnil in nadaljeval: "Saj vendar veš, da smo upokojenci najbolj zaposleni. Pa pustiva šalo, ker mi ni dolgčas. Gledam televizijo, poslušam radio, berem časopise in knjige, torej vidiš, da sem kar zaposlen. Najlepše mi je takrat, ko grem s svojo soprogo in psičko Seto na sprehod."
In tu je za trenutek počakal in me pogledal nekam vprašujoče, češ saj vem, kaj me hočeš vprašati. In res, to sem hotel vedeti. "Da," mi je odgovoril, vem kaj je novega v agenciji. To vem, ne samo iz polemik, ki jih poslušam in berem, ampak tudi iz razgovorov s svojimi nekdanjimi sodelavci." Vendar je takoj dodal: "Ko nam je bilo najbolj hudo in smo morali delati in delati, smo bili složni med seboj. In če to dosežeš, moraš končno priti do cilja. Stvari, ki delujejo, je treba dograjevati."
Še sva klepetala o njegovem delu v, naj mi bo oproščeno, SDK, o dogodivščinah, o Postojni, skratka, o stvareh, o katerih razmišljamo vsak dan.
Ko sem odhajal, je zaželel vsem svojim znancem obilo zdravja in razumevanja. Pri tem se je spomnil tudi svoje družine.
Da je že čas, da grem, me je spomnila psica Seta, ki je že čakala svojo večerjo. Ko sem bil pri vratih, mi je še enkrat dejal: "Bodite složni!"
Na poti domov sem premišljeval o velikem pomenu teh dveh besed. Ali smo tega res sposobni ???
Nagrada SDKJ
Maj 1977
Višemu organizatoru AROPS-a za računare Burruughs, pripalo je posebnu priznanje i novčana nagrada u iznosu od 10.000 dinara, za izvanredan doprinos unapredjenja metoda rada u obavljanju poslova Službe na sredstvima za automatsku obradu podataka, a naročito prilikom prelaska organizacionih jedinica Službe na automatsku obradu podataka.
Na izvršavanje ovih i svih drugih zadataka drug ispoljava izuzetno zalaganje, visok osečaj odgovornosti za svoj rad i izvršavanje zadataka u celini, izuzetan smisao za oučavanje suštine problema i izvanrednu sposobnost za njihovo rešavanje, pri čemu radnim zadacima često podredjuje svoje slobodno vreme.
Dobrim delom je samoinicijativno i samostalno razradio model i organizaciju prelaska organizacionih jedinica Slučbe na automatsku obradu podataka sa računarima Burroughs. U sklopu toga, pripremio je poseban priručnik u kojem su razradjena uputstva za organizovanje rada za prelazak na automatsku obradu podataka kao i za samo izvodjenje automatske obrade. Metod koji je razradio kao i priručnik poslužili su za obuku organizatora iz republičkih i pokrajinskih službi na seminarima koje je takodje vodio.
Veliki je lični doprinos na organizaciji prevodjenja poslova na avtomatsku obradu u filijalama Kutina, Kotor, a delimično i Dubrovnik. Viši organizator spada medju najzaslužnije radnike SDKJ i za konstantnu ažurnost programskog paketa automatizacije redovnih operativnih poslova Službe na računarima Burroughs, kao i za osamostaljivanje radnika Službe za njegovo održavanje i razvijanje.
~~~~~~~~~~~~~~
V maju 1977 je bilo 10.000 jugoslovanskih dinarjev po približnem preračunu avgusta 2013 enakovredno dobrih 5.100 EURO.
Ima kdo ustreznejši podatke ozirom preračun?
Naročite se na:
Objave (Atom)