Bodite složni

December 1995

Nekega poznojesenskega dne, ko je že rahlo snežílo, me je pot zanesla k našemu nekdanjemu direktorju, ki je že dolgo časa v pokoju, h gospodu Zdravku Žmitku. Pisati ali delati intervju z njim se mi je zdela naravnost čudovita stvar prav v času velikih sprememb v APPN.

Ko sem stopal po stopnicah bloka, v katerem prebiva s svojo družino, me je mučila velika radovednost, kaj mi bo oziroma kaj nam bo povedal naš nekdanji direktor.

Navadno začenjamo intervju z vprašanjem, kdaj je bil kdo rojen, kje se je šolal itd. Mene za spremembo tokrat ni zanimalo vse to, ampak druge bolj življenjske stvari. Pa vendar mi je g. Žmitek vseeno povedal, da je že zelo zgodaj delal prve korake na takratni Narodni banki. Neki nemir, mogoče računovodski, ga je zato za nekaj časa oddaljil v takratni Zavod Postojnske jame. Toda kot pravimo SDK-jevci, nekje si okužen s SDK virusom, zato se je vrnil na takratni SDK kot direktor in tu tudi dočakal upokojitev.

Z navdušenjem mi je pripovedoval, kako dobro so se razumeli delavci podružnice Postojna in ekspozitur v Ilirski Bistrici in Sežani. Vendar pa se je zaradi večje navezanosti gospodarstva na primorsko stran ekspozitura Sežana priključila podružnici Koper. Med drugim je omenil, kako so sodelovali in še sedaj sodelujejo delavci v Ilirski Bistrici z delavci Koprske banke, sicer pa vemo, da velja, kjer se sosedje prepirajo, ni dobro.

V nadaljevanju razgovora me je seznanil z neko svojo veliko željo, ki pa jo je uresničil le delno, ker se je prej upokojil. "Veš, vse je bilo urejeno za graditev nove poslovne stavbe, a smo se pač morali obnašati racionalno in smo šli zato v adaptacijo stare stavbe iz tridesetih let tega stoletja." Pa še to je dodal: "Izredno sem vesel, da je vaša sedanja direktorica tako skrbno izpeljala adaptacijo stavbe. Marsikdo bi se tega velikega dela ustrašil."

Žilica mi ni dala miru, da ga ne bi povprašal, kako je lahko prenašal različne napore pri takratnem načinu dela. "Marsikdaj ni bilo lahko, a sem to, strokovno povedano, kompenziral s sprehodi na bližnji Nanos, kjer sem bil tako rekoč kuhan in pečen. Če se mi je tlak preveč dvignil, sem pač moral to zadevo nekako znižati, pa je šlo s planinarjenjem na nižje." Nisem ga prekinil, ko je z veliko ljubeznijo govoril o planinah, o vsakodnevnih sprehodili na Pečno reber nad Postojno. "Vi mladi premalo hodite v hribe. Danes, v dobi računalnikov, si vsak dan v taki ali drugačni stresni situaciji, zato se moraš sprostiti - in to ti nudi le sprehod v gorski raj."

Ko sem ga vprašal za njegov prosti čas, mi je začel govoriti o svojem delu v planinski organizaciji in društvu upokojencev ter se nato malce nasmehnil in nadaljeval: "Saj vendar veš, da smo upokojenci najbolj zaposleni. Pa pustiva šalo, ker mi ni dolgčas. Gledam televizijo, poslušam radio, berem časopise in knjige, torej vidiš, da sem kar zaposlen. Najlepše mi je takrat, ko grem s svojo soprogo in psičko Seto na sprehod."

In tu je za trenutek počakal in me pogledal nekam vprašujoče, češ saj vem, kaj me hočeš vprašati. In res, to sem hotel vedeti. "Da," mi je odgovoril, vem kaj je novega v agenciji. To vem, ne samo iz polemik, ki jih poslušam in berem, ampak tudi iz razgovorov s svojimi nekdanjimi sodelavci." Vendar je takoj dodal: "Ko nam je bilo najbolj hudo in smo morali delati in delati, smo bili složni med seboj. In če to dosežeš, moraš končno priti do cilja. Stvari, ki delujejo, je treba dograjevati."

Še sva klepetala o njegovem delu v, naj mi bo oproščeno, SDK, o dogodivščinah, o Postojni, skratka, o stvareh, o katerih razmišljamo vsak dan.

Ko sem odhajal, je zaželel vsem svojim znancem obilo zdravja in razumevanja. Pri tem se je spomnil tudi svoje družine.

Da je že čas, da grem, me je spomnila psica Seta, ki je že čakala svojo večerjo. Ko sem bil pri vratih, mi je še enkrat dejal: "Bodite složni!"

Na poti domov sem premišljeval o velikem pomenu teh dveh besed. Ali smo tega res sposobni ???