Komisija sveta Službe za AOP je dobila nalogo, da od septembra do oktobra 1983 obišče dvanajst jugoslovanskih proizvajalcev računalniške opreme, ki so se prijavili na razpis Službe. Posamezni datumi obiska so bili dogovorjeni z vsakim proizvajalcem posebej. Namen obiska je bil, pobliže spoznati proizvodne zmogljivosti, kar je SDK objavila tudi v svojem razpisu. V sestavku v tej in naslednjih številkah Obvestil se bomo le na hitro sprehodili pri vseh prijavljencih. Komisija pa mora za svet Službe izdelati detajlne zapiske s končnim predlogom.
Z nekakšno nelagodnostjo se je komisija, sestavljena iz delavcev SDK iz vseh republik in pokrajin, v glavnem pomočnikov generalnih direktorjev za AOP in plačilni promet, odpravljala k prvemu domačemu proizvajalcu, Novkablu v Novem Sadu. V pokrajinski centrali SDK za SAP Vojvodino vidimo, da se je vodja »karavane« pomočnik generalnega direktorja SDKJ, dobro pripravil. Dobivamo vse predhodne podatke o proizvajalcu, zbrane iz nam dosegljivih dokumentov – ponudb na natečaj, sodnega registra, zaključnega računa in drugih.
Novkabel
Novkabel je velika tovarna, s skrbno urejenimi dvorišči in zelenicami med proizvodnimi dvoranami, kjer izdelujejo razne kable. Predstavnike proizvajalcev računalniške opreme najdemo v poslovnem stolpiču na obrobju tovarniškega kompleksa. Po uvodnih ceremonijah se od sobesednikov v sejni sobi vsuje ploha informacij.
Novkabel je največja tovarna v Novem Sadu. Po organizacijski strukturi je sestavljena organizacija združenega dela, v čigar sestavi je več delovnih in temeljnih organizacij. Delovna organizacija »Elektronski računalniki« naj bi po novem letu postala temeljna organizacija v sestavi Novkabla. Odločitev za proizvodnjo računalniške opreme v Novem Sadu je oprta na razvojne programe pokrajine in je dobila vso potrebno podporo pri ustreznih izvršnih organih. Za sodelovanje z Videotonom iz Madžarske so se odločili zaradi zavidljivega nivoja tehnologije, ki jo je Videoton dosegel v vzhodni Evropi. Pri odločitvi je pomagala tudi fakulteta za elektrotehniko iz Novega Sada. Prepričani so, da lahko popolnoma osvojijo proizvodnjo mini računalnikov. Močno računajo na proizvodnjo primarnih sklopov, ki naj bi stekla pri nekaterih jugoslovanskih proizvajalcih, kot na primer TRS iz Zagreba, ki naj bi dobavljal printerje, Ivasim iz Ivanić grada, terminale in tako dalje.
Zaenkrat kupujejo centralne računalniške enote pri Videotonu, vse periferne enote pa pri različnih zahodnih dobaviteljih. Tako sestavljene sisteme prodajajo z imenom ERA. Videotonu plačujejo s kabli iz Novkabla in elektromotorji iz Severa, drugo robo pa z dolarji.
V toku dobivanja teh informacij plane v sobo tudi nasmejani direktor delovne organizacije in nas obvesti, da so se pravkar dogovorili s predstavniki tovarne Olivetti iz Italije o proizvodnji računalniške opreme.
Ogledali smo si tudi proizvodnjo. V dvorani pod sejno sobo, s površino okrog 150 m2 smo gledali končno preizkušnjo cele konfiguracije računalniškega sistema ERA za nekega kupca. Prostor se razlikuje od prostorov za servisiranje drugih proizvajalcev ali zastopnikov le po tem, da v njem sploh ni instrumentov in zloženih rezervnih delov.
Deževno popoldne in večer prebijem v hotelski sobi, kjer do dveh zjutraj sestavljamo prvi zapisnik. Za drugi dan je najavila sestanek in ogled proizvodnih prostorov Dinara iz Beograda. Sestanek je bil dogovorjen v Novem Sadu, naslov pa Novkabel. V istem stolpiču, v isti sejni sobi poslušamo drugega domačega proizvajalca.
Dinara
Dinara je delovna organizacija iz Beograda, ki že dvanajst let zastopa Olivettija v Jugoslaviji. Pripravljajo proizvodnjo mikro in mini računalniški sistem. So v fazi iskanja domače delovne organizacije, ki bi prevzela proizvodnjo. V Beogradu bi vodili le trženje, izdelavo aplikativnih programov in servis. Olivettiju bi izvažali kable iz Novkabla in printerje iz TRS Zagreb, uvažali pa elemente računalniških sistemov. Pogodba še ni podpisana, vseeno pa so se seveda javili na naš razpis o ugotavljanju sposobnosti domačih proizvajalcev za dolgoročno proizvodnjo računalniške opreme za SDK.
Iskra
Ker smo proizvodne prostore videli že prejšnji dan, je to pot, ogled odpadel. Z mešanimi občutki in povečanim pričakovanjem se komisija naslednji teden zbere na Centrali v Ljubljani.
Po pregledu predhodnih informacij se odpravimo proti Trgu revolucije. V avli Iskrine stolpnice nas že pričakujejo gostitelji, pripnemo si značke »obiskovalec«, sproži se dobro organizirana demonstracija o SOZDU Iskra. S profesionalnim pristopom napravijo sogovorniki dober vtis. Znajdemo se v poplavi informacij o stanju v svetu na področju računalništva, mestu in vlogi Iskre kot izvoznika in kot proizvajalca elektronskih in telekomunikacijskih elementov in problemih okrog pridobivanja ustreznih primarnih elementov za računalniško proizvodnjo. Pred nami so zložena tiskana vezja v obliki kartic z različnimi vgrajenimi chipi. To so pravzaprav kompletni mikro računalniki, terminali z odstranjenimi plastičnimi okrovi in podobno. Sogovorniki niso le trgovci, kot pri prejšnjih dveh proizvajalcih, ampak tudi razvijalci hardwara in softwara, vodje proizvodnje, servisa. Tu so doktor znanosti, magistri, inženirji in tehniki.
Informacije se sukajo v glavnem okrog mikro računalnika Partner. Na Parmovi, sedežu delovne organizacije Iskra – Delta nadaljujemo razgovore do šestih popoldne.
Naslednji dan nas odpeljejo gostitelji v Kranj, na ogled proizvodnje Partnerja.
V prostorih Iskre Telematike je organizirana proizvodnja Partnerjev že po načelih prave industrijske tehnologije. Procesorske plošče, razvite v Iskri sestavljajo spominski, logični in drugi chipi, uvoženi od tam, kjer so pač najcenejši. Ponosni so na svoj napajalni modul, katerega so pohvalili že proizvajalci ERE v Novem Sadu. Pred nami se odvija prikazovanje vseh možnosti Partnerja.
Ogledamo si še Iskro Telematiko, kjer opazimo, kako velik skok je bil napravljen v nekaj letih v telekomunikacijski tehniki. Nobenih snopov žic več, nobenih relejev. Povsod sama tiskana vezja, dobesedno kamor pogledaš, je v obdelavi na stotine tiskanih vezij.
Na zaključnem sestanku v Ljubljani pa se na naše, od navdušenja, razgrete glave zlije mrzla prha.
Partner zaenkrat ne moreš programirati sam, ampak ga prodajajo le kot zaprt sistem z že narejeno aplikacijo. Na našo željo, da bi se sedaj ogledali proizvodnjo mini sistemov, zaradi katerih je komisija sploh dopotovala v Ljubljano, pa se odzovejo z obrazložitvijo, da je za ogled te proizvodnje potrebno posebno vladno dovoljenje.
Infosistem
Za vikend imamo odmor, potem pa spet zbor komisije v Zagrebu. Smo gostje četrtega domačega proizvajalca, Infosistema iz Zagreba. Med gostitelji so tudi predstavniki Rudi Čajevca iz Banja Luke. Spet utonemo v poplavi informacij.
Infosistem skupaj s Selkom iz Kutine proizvaja računalniški terminal po licenci Sperrya iz ZDA. Kot dolgoletni zastopniki Sperrya, prej Sperry-Univac, iščejo domačo delovno organizacijo, ki bi prevzela proizvodnjo mikro, mini, srednjih in velikih računalniških sistemov. Dogovarjajo se z Rudijem Čajavcem o prevzemu proizvodnje hardwara. Software bodo izdelovali v Infosistemu. Printerje bodo kupovali pri TRS v Zagrebu. Potrebno je le še definirati generatorje deviz, ki jih rabijo za začetek, pa bo stekla proizvodnja. Ker od vsega tega še ni nič in ker smo sedeli v Zagrebu in ne v Banja Luki, si proizvodnje seveda nismo mogli ogledati.
Intertrade in TRS
Drugi dan je na vrsti Intertrade iz Ljubljane, s katerim smo se sestali v Tovarni računskih strojev TRS v Zagrebu. Ker smo slišali že od štirih domačih proizvajalcev, da kupujejo TRSOVE printerje, nas je prav zaradi že zanimal pravi obseg te proizvodnje. Sogovorniki so razvijalci softwara, organizatorji proizvodnje in trgovci s strani Intertrade in kompletna tehnična ekipa z direktorjem na čelu s strani TRS. Ponujajo Sistem 1, ki je sestavljen iz centralne enote, diskov, disketnih enot, telekomunikacijskih enot IBM-ove Serije/1, ki jih v Službi že imamo, ter printerja iz TRS Zagreb, domačega stojala, kablov ter vmesnika in generatorja znakov za printer in terminal. Ponujajo IBM operacijski sistem, ostale sistemske programske proizvode, kot na primer VESNA in VIVA pa domače.
TRS predstavlja še ostali proizvodni program, ki obsega terminale, mikro računalniške sisteme ter razne seštevalne in druge strojčke. Planirajo kooperacijo z Videotonom za proizvodnjo linijskih printerjev.
Ogledamo si proizvodnjo. Gre za precej samostojno izdelovanje vseh strojnih in finomehaničnih delov za matrični printer. Plastične okrove jim vlivajo v Peku v Tržiču. Vidimo celotno proizvodnjo od rezanja in stiskanja jeklenih profilov do sestavljanja in končnega preizkušanja izdelanih printerjev. Pokažejo nam tudi proizvodnjo terminalov, seštevalnih strojev ter strojčka za testiranje količine glukoze v krvi.
Mladost
Naslednji dan se zberemo pri Mladosti v Zagrebu. Dobra stara Mladost nam predstavi vse iz svojega zastopniškega programa. Poznamo se, saj smo v Službi nekoč že imeli računalniške sisteme iz tega programa. Sogovorniki so spet pretežno le trgovci in projektanti aplikacij. Ker so z dogovori vezani s Tehničarjem in Ivasimom gremo najprej k prvemu. Predstavitev programa. Od terminalov do mini računalnikov vam dobavijo in vse za dinarje. Proizvodni prostori so servisne delavnice. Sprašujemo, kje so delavci. Pa nismo dobili pravega odgovora, tako da še sedaj ne vemo, so bili na malici ali na dopustu. Svetel žarek v celi demonstraciji je bila naprava za direktno mešanje slike s televizijske snemalne kamere z elektronskim merilnikom časa na športnih tekmovanjih. Vse so že prodali olimpijskemu komiteju v Sarajevu, ponujajo pa se jim lepe možnosti za izvoz.
V Ivanić gradu, kamor se zapeljemo z avtobusom nas pozdravijo črpalke za nafto, razsejane po vsej širni posavski pokrajini. Občina se je odločila za računalniško industrijo in res se je zbralo tu nekaj entuziastov, ki sestavljajo ekrane in mikro računalnike, uvožene iz Madžarske. Ko nam pomočnik direktorja na moč resno izda skrivnost njihove inovacije za preizkušnjo terminalov, ki naj bi bila vožnja s tovornjakom po slabi makadamski poti in pokaže nekaj kontejnerjev, obloženih z ivernimi ploščami, v katere bodo drugo leto preselili proizvodnjo, pa se lahko le še trpko nasmejimo.
Ei
Čez teden dni se zberemo v Beogradu. Zaradi Bitefa je po hotelih strašen naval. Komaj uspemo dobiti že davno rezervirane sobe. Naslednje jutro krenemo z malim avtobusom naravnost v Niš. Kratek postanek v Svetozarevu, kjer se direktor podružnice pritožuje nad trenutno politiko zaposlovanja. Delovni čas v plačilnem prometu je raztegnjen do polnoči, primanjkuje mu še delavcev.
V Ei Niš naletimo na povsem profesionalno predstavo, ki se je ne bi sramoval noben Amerikanec, o njihovi računalniški industriji. Ei je kupil licenco od Honeywella in zgradil dokaj veliko proizvodno dvorano. Pokažejo nam del svoje bazne elektronske industrije. Nekaj izbrancev nas gre gledat proizvodnjo računalniških chipov, in to od osnovne silicijeve ploščice dalje. Odenejo nas v »skafandre«, razprašijo v posebnih komorah in že smo v »posvečenih« prostorih. Ko smo se gledali tako oblečene mi je bilo prvič res žal, da ne nosimo s seboj fotoaparata. Belo ogrnjene inženirje iz SDK vodi ekonomist iz Ei. Tako smo si bolj slabo lahko potešili radovednost.
V proizvodni dvorani nam ponosno pokažejo linijo za spajkanje tiskanih vezij, računalnik za testiranje, aparat za preizkušanje električnih spojev na tiskanih vezjih in aparat za programiranje ROM. Osvojili so proizvodnjo materialnih delov računalnika, napajalni del za ekrane, plastične dele in enoslojna tiskana vezja. Vse periferne enote v celoti uvažajo. Osredotočili so se predvsem na proizvodnjo centralne enote. Pri nakupu njihovih proizvodov je dobro pripraviti vsaj 50 % deviznih sredstev. Na vprašanje, zakaj so se odločili ravno za Honeywell nam nasujejo zveneča imena skoraj vseh inštitutov v Beogradu, ki so sodelovali pri izboru. Obdelamo še sistemsko programje, možnosti za izdelavo aplikativnega programja, servis, šolanje, kako bi Ei pomagal pri eventualnem prehodu SDK na sisteme Honeywell in se poslovimo. Obisk je trajal dva dni, mudi se nam spet v Beograd k Energoprojektu. To je zastopnik ameriškega Bunker Rama, ki izdeluje bančne terminale. Proizvodnje seveda ni nikjer, še servisna delavnica je dokaj skromna. Naslednji dan sedimo v Novem Beogradu pri Interkomercu. Prvič je z nami tudi direktor SOZD. Pri prejšnjih obiskih smo se vrteli boj na ravni temeljne organizacije združenega dela ali kvečjemu delovne organizacije. Zastopniški program poznamo, ogledamo si proizvodnjo. Vidimo njihovo servisno delavnico in nove proizvode iz zastopniškega programa.
Unis
Naslednji teden smo gostje Unisa iz Sarajeva. Trudijo se, da bi mi dojeli kako so veliki in močni. Prvič naletimo na pojem »svetovna hiša«. So zastopniki NCR in imajo z njim kooperacijo v proizvodnji centralne enote mini računalnika. Seveda pa je treba vedeti, da so vse kooperacije v Jugoslaviji na računalniškem področju bolj enosmerno in nikakor ne pomenijo enakopravnega sodelovanja pri delu na istem proizvodu. V načrtu imajo popolno osvojitev proizvodnje od tiskanih vezij dalje in postati največji proizvajalec pri nas. Tu prvič priznajo, da pri izbiri tujega partnerja niso sodelovale znanstvene ali raziskovalne ustanove. Odpeljemo se v Mostar na ogled proizvodnje. Videli smo proizvodnjo elektronskih računskih strojčkov, ki pa jo še v precejšnji meri predstavlja sestavljanje raznih uvoznih komponent, ter preizkušanje centralne enote mini računalnika. Po ogledu teh prostorov, kjer so s to dejavnostjo pravzaprav šele začeli, se odpravimo spet na pot. Pogled na izpraznjeno akumulacijsko korito hidroelektrarne na Neretvi je pošasten. Ker je cesto zasul plaz, se po obvozu vrnemo v Sarajevo.
Energoinvest
Srečamo se z naslednjim velikanom, Energoinvestom. Za mizo v sejni sobi je posedlo na kupe doktorjev znanosti, magistrov in inženirjev. Tu so tudi predstavniki elektro fakultete iz Sarajeva. Energoinvest se predstavi kot proizvajalec sistemskega univerzalnega programa. Proizvodnje hardwara pravzaprav nima, čeprav so nam pokazali prototip osebnega računalnika – mikro računalnika ter mini računalnik Energodelta, ki pa je v celoti PDP računalnik.
Nikola Tesla
Preostane nam še Nikola Tesla iz Zagreba. To je tovarna telekomunikacijske tehnike in vidimo sorodne delovne faze kot pri Iskri – Telematiki v Kranju. Kupljeno imajo licenco pri Ericsonu iz Švedske. Prvič naletimo na pojav, da inozemski partner tudi precej kupuje pri svojem jugoslovanskem kupcu licence. Tudi tu imajo močno softwarsko ekipo z nekaj doktorji znanosti in drugimi strokovnjaki. Službi so ponudili svoje modeme, ki jih potrebujemo za telekomunikacijski prenos podatkov.
Zaključek
Ko na koncu sestavljamo bilanco, imam občutek, kot da sem na robu globokega brezna. Prave proizvodnje računalniških sistemov pravzaprav nismo videli nikjer. Skoraj vsa dejavnost pri nas se omejuje na testiranje že izdelanih sklopov. Seveda pa je tudi nivo testiranja različen. Ponekod gre le za preizkus, če cela enota računalniškega sistema – to je centralna enota, printer, diskovna enota itd. sploh dela ali ne. Spet drugod testirajo posamezne logične in fizične sklope in jih šele nato sestavijo v neko zaključeno enoto sistema. Še najdlje so proizvajalci prišli pri sestavljanju terminalov – ekranov in mikro računalnikov. Tu gre za lastno proizvodnjo tiskanega vezja in njeno kompletiranje. Razen za napajalne sklope, se osnovni elementi za tiskana vezja v pretežni meri uvažajo. Za preizkus tako izdelanih sklopov imajo skoraj vsi naprave za preizkus kvalitete spajkanja in spajkalne stroje. Posebno spajkalni stroji so ponekod močno predimenzionirani. Ker gre praviloma povsod za relativno majhne serije, je sestavljanje osnovnih sklopov povsod ročno in zato tudi počasno.
Sistemsko programje je praviloma uvoženo. So poizkusi, da bi se jih označilo za domače, vendar gre bolj le za poimenovanje tujega programja z domačim imenom. Seveda so tudi tu izjeme. Posebno pri programju je zastrašujoče dejstvo, da ni pri nas nihče uspel od svojega dolgoletnega tujega partnerja, tako rekoč prijatelja, izsiliti pomoč pri prodaji na tujem trgu. Programje je v svetu čedalje dražje, v Jugoslaviji imamo strokovnjake, ki so sposobni izdelati taka programja, ki bi bila zanimiva tudi tujcu, vendar vse to ne znamo in ne moremo prodati.
V zvezi s prodajo računalnikov na zunanjem trgu, so nam skoraj vsi pritrdili, da nimajo niti najmanjših možnosti in da niti ne poizkušajo kaj takega. Tu gre tudi za administrativne metode zavarovanja tujega partnerja. Nekatere licenčne pogodbe čisto direktno usmerjajo našega tako imenovanega proizvajalca na točno odrejena zunanja tržišča. Pa še za tako prodajo, v nekakšno Culukafrijo, mora Jugoslovan dobiti ameriško vladno dovoljenje.
Zastavlja se seveda vprašanje, kakšno perspektivo sploh ima vseh 47 proizvajalcev, ali 12 večjih proizvajalcev v Jugoslaviji. Smo vse licence kupili zato, da imamo v trezorjih skrito dokumentacijo na mikro karticah in na podlagi nje štancamo metalne nosilne elemente? Ali je sploh mogoče, kljub vsej dokumentaciji izdelati toliko različnih računalniških sistemov pri nas?
Zaenkrat uspevajo vsi, in to zato, ker tu ne vladajo niti najbolj osnovne ekonomske zakonitosti. Dinarske cene so astronomske, tako da pokrivajo vse stroške in še za priboljšek kaj ostane. Če organizacija posluje kljub temu z izgubo, se to njej nikjer ne pozna, še najmanj pa pri osebnih dohodkih. Ker je domače tržišče ograjeno z visokimi ograjami, se proda vse, kar se sestavi.
Kljub planskemu gospodarstvu, saj imamo odbore za planiranje vse od občine do federacije, načrtovanje ni niti malo sinhronizirano. Vsaka občina ima svoj računalniški načrt, pa vsaka republika svojega, no, le federacija je brez njega. Obstojajo seveda dokumenti Kraigherjeve komisije, ki pa bodo, vsaj tako izgleda, ostali le mrtva črka na papirju.
Tako se znajdeš v začaranem krogu pravih strokovnjakov na računalniškem področju, entuziastov, trgovcev in navadnih špekulantov. Domači proizvajalec je vsak tisti, ki je tako registriran in ima tako že na osnovi tega dokumenta pravico preprečiti nakup računalnika direktno na zunanjem trgu. Če bi se kdaj pri nas slučajno začelo poslovati po ekonomskih načelih, če bi nizka cena dinarja veljala le za izvoznike in ne za uvoznike in bi bili proizvajalci malo bolj izpostavljeni tuji konkurenci, koliko jih bo preživelo? Bo preživel tisti, ki ga bo morala izbrati Služba? Ali pa bi sploh kdo ponudil Službi »svoje« računalnike, če bi le-ta ostala brez obljubljenih deviznih sredstev?
Informacijskega sistema Službe, predvsem pa plačilni promet, si brez računalniške tehnike in tehnologije ne moremo več predstavljati, še manj pa izvajati. Služba družbenega knjigovodstva se je pričela opremljati s prvimi računalniškimi sistemi leta 1972. Instaliranje te opreme v organizacijskih enotah SDK je potekalo postopoma. Danes ima Služba v vseh svojih podružnicah skupaj 166 računalniških sistemov ter 1616 avtonomnih strojev in 217 terminalov za zajemanje podatkov.
Po dvanajstih letih je oprema, ki je bila kupljena prva, zastarela, število okvar je izredno visoko, skratka, treba jo je zamenjati. Poudariti je tudi treba, da je imela Služba do sedaj vedno možnost izbirati res tehnično najsodobnejšo opremo. IBM Serijo 1, na primer, je Služba kupila celo prva v Evropi. Sistemi iz družine velikih računalniških sistemov IBM 370 nosijo najnižje tovarniške serijske številke. Služba je prevzela tudi interaktivno tehnologijo dela med prvimi v državi. Opremo je Služba kupovala za devizna sredstva, ki jih je odobravala Skupščina SFRJ, vir pa je bila Narodna banka Jugoslavije.
Tudi za letos je Služba dobila pravico do določenega v skladu z ekonomsko situacijo države, zmanjšanega zneska deviznih sredstev. Vendar kljub temu letos ni bil kupljen niti en sam nov računalniški sistem. Procedura nakupa se je zaskočila na Zveznem komiteju za zunanjo trgovino na izrecno zahtevo Zveze gospodarske zbornice, v kateri proizvajalci računalniške opreme v Jugoslaviji zatrjujejo, da lahko s svojo proizvodnjo zadovoljijo vsem trenutnim in dolgoročnim potreba Službe.
V Jugoslaviji je trenutno registriranih preko 40 tako imenovanih proizvajalcev računalniške opreme. Vsi so povezani z licenčnimi in kooperacijskimi pogodbami s proizvajalci te opreme na zahodu in vzhodu. Večina od njih ima take pogodbe podpisane z več različnimi partnerji, katerih proizvodni program se celo prekriva. Skoraj večina domačih proizvajalcev naj bi proizvajala mini in mikro računalniške sisteme, avtonomne stroje ali terminale za zajemanje podatkov, telekomunikacijsko premo, sistemsko programje, aplikacijsko programje nekaj pa tudi velike in največje računalniške sisteme. Strokovni časopis »Praksa« navaja v najnovejši številki samo nekaj podatkov o takem sodelovanju z inozemskimi partnerji:
Elektronska industrija – Niš
- Honeywell, ZDA (licenca, pogodba o skupnem vlaganju)
- Kienzle, ZR Nemčija (dolgoročna kooperacija)
- RCA, ZDA (licenca)
- Robotron, DR Nemčija (tehnično sodelovanje).
Iskra – Ljubljana
- DEC, ZDA (tehnično sodelovanje)
- IBM, ZDA (licenca)
- Siemens, ZR Nemčija (tehnično sodelovanje)
- Control Data Corporation, ZDA (tehnično sodelovanje)
Tovarna računskih strojev – Zagreb
- IBM, ZDA (tehnično sodelovanje)
Novkabel – Novi Sad
- Videoton, LR Madžarska (dolgoročno kooperacija)
Radioindustrija – Zagreb
- Nixdorf, ZR Nemčija (licenca)
Nikola Tesla – Zagreb
- Ericson, Švedska (dolgoročno tehnično sodelovanje)
Unis – Sarajevo
- NCR, ZDA (dolgoročna kooperacija)
- Olympia Werke, ZR Nemčija (dolgoročna kooperacija)
Rudi Čajavec – Banja Luka
- Teledyne Sistem, ZDA (licenca)
Digitron – Buje
- MAEL, ZDA (licenca)
Gorenje – Titovo Velenje
- Robotron, DR Nemčija
Energoprojekt – Beograd
- Bunker Ramo, ZDA (dolgoročna kooperacija)
- General Automation, ZDA (dolgoročna kooperacija)
- Inforex, ZDA (dolgoročna kooperacija)
Ivasim – Ivanić grad
- Mera Metronex, LR Poljska (licenca)
- Aplle, ZDA (licenca)
Kot proizvajalec se je javil tudi Interkomerc – Informatika, ki naj bi proizvajal računalniške sisteme Burroughs in drugi. Večina tako imenovanih proizvajalcev sploh nima niti proizvodnih prostorov niti delavcev, še manj pa deviz za uvoz sestavnih delov ali proizvodnjo lastnih sestavnih elementov. Prav vsi pa imajo opravljene registracije na sodiščih za tako delo, cel kup samoupravnih sporazumov z vsemi ostalimi »proizvajalci« v državi in še več načrtov, kaj vse bodo proizvajali. Razen ene same izjeme še nihče ni nikdar sestavil sistemski program za bilo kateri računalniški sistem, ki predstavlja bistveno komponento pri uporabi računalnike opreme.
Od kje taka vnema za proizvajanje računalnikov, ki je tržišče »lačno« še mnogo manj zahtevne tehnike? Je to želja po pridobivanju znanja o tehnologiji izdelave take opreme ali celo čut odgovornosti do naše družbe, ki je željna informacij in »pripravljena« na vse stroške samo da bi objektivno in hitro informirala vsakega občana? Morda je to želja po znanju o novi elektronski tehnologiji? Zakaj torej ni kasetofonov, magnetofonov, stereo radijskih sprejemnikov, televizorjev? Istočasno nam pa 40 domačih proizvajalcev ponuja terminale, diskovne enote, enote za magnetne trakove, najhitrejše tiskalnike in drugo vrhunsko tehniko.
Akustični stolpič Gorenje, ko se je še dobil za dinarje, je menda stal okoli 100.000 N din. Za mikroračunalnik, ki premore ekran in tipkovnico morate odšteti okrog 2.000.000 N din pa ga ni kaj več kot za en televizor. Toda mikro računalniki ni za navadnega potrošnika, ki mu je vir sredstev pač mesečna plača. To mašinerijo kupuje združeno delo, kjer se ne glede tako dlakocepsko na vsak dinar. Tu je mogoče iztržiti za dolar tudi desetkrat več kot bi se zanj dobilo dinarjev na deviznem trgu, če bi seveda obstajal.
Mogoče je tu vzrok za tako zavzetost. Živimo pač v Jugoslaviji in potrebujemo dinarje, ki ga pri ustvarjenem dohodku večinoma prelijemo v osebne dohodke.
Devize za uvoz te opreme pa je težko pridobiti. Te devize so raznolikega izvora: od izvoza papirja, bakra in podobnih reči. Zanimiv je torej kupec, ki ima devize in to po možnosti take iz neidentificiranega izvora, brez obveznega izvoza na konvertibilno tržišče.
Res je, da nekateri prodajalci zahtevajo le tretjino od dinarske cene v devizah. Strukturiranje te dinarske cene ne poznamo, težko pa je tudi dobiti informacije o devizni ceni sistemov na prostem trgu na zahodu ali pri pravih proizvajalcih.
Težko je verjeti, da bi zunaj naših meja kdo prodajal karkoli za dinarje. Prav lahko pa je verjeti, da je težko ali pa nemogoče dobiti pri nas devize, ki ne bi bile pogojene z izvozom končnih izdelkov. Ali je torej prava cena teh izdelkov tista tretjina iz celotne dvokomponentne cene na našem tržišču? Odgovore na taka vprašanja je težko dobiti. Še teže je spraševati, ker človeku radi nalepijo etiketo protinacionalnega elementa.
Služba družbenega knjigovodstva hoče poiskati domačega proizvajalca, ki bi jo bil sposoben oskrbovati dolgoročno z vso potrebno računalniško tehniko in jo seveda tudi solidno vzdrževati. Služba je razpisala decembra 1982 natečaj za preverjanje sposobnosti domačih proizvajalcev za dolgoročno sodelovanje na področju proizvodnje hardwara in softwara. Javilo se je 12 kandidatov iz skoraj vseh republik, od katerih bi eden proizvajal Burroughs računalniško opremo, ostali pa kakšno drugo, le tisto ne, ki jo v Službi že imamo. Zatorej bo odločitev težka, saj zahteva spremembo tehnike in s tem morebitno uvajanje novih aplikativnih programov, kar Služba ocenjuje za najtežjo komponento vsega tega procesa menjanja tehnike.
Služba je organizirala skupen sestanek z vsemi kandidati za proizvodnjo ter na njihovo zahtevo sklenila obiskati vsakega posebej, da se na licu mesta prepriča o njegovi sposobnosti za proizvodnjo računalniške opreme. Svet Službe je nalogo zaupal komisiji sveta za področje avtomatske obdelave podatkov, ki mora nalogo opraviti še letos. Do marca prihodnjega leta pa naj bi se Služba dokončno odločila za proizvajalce, od katerih bo v prihodnjih letih kupovala to opremo. Videli bomo, ali jih bo šest ali eden.
november 1983
Ni komentarjev:
Objavite komentar