Abort, retry, ignore

December 1990

Nikoli ne bom velik uporabnik osebnih računalnikov, kot tudi ne bom velik napadalec pri New York Knickih. Ne gre za to, da ne bi hrepenel za temi rečmi. Preprosto nisem iz pravega testa za ti dve igri. Sem daleč prekratek, daleč prepočasen in daleč premalo spreten.

Nikoli ne bom velik uporabnik osebnih računalnikov, kot tudi ne bom velik napadalec pri New York Knickih. Ne gre za to, da ne bi hrepenel za temi rečmi. Preprosto nisem iz pravega testa za ti dve igri. Sem daleč prekratek, daleč prepočasen in daleč premalo spreten.

Toda zaradi tega se ne počutim preveč slabo. Računam, da je v NBA le 50 ali 60 velikih napadalcev in mislim, da ni več kot ducat velikih uporabnikov osebnih računalnikov. Igrati se z njimi je nekaj, toda, ali ste kdaj poskusili priključiti tiskalnik ali pa vgraditi razširitveno spominsko kartico?

Problem z osebnim računalnikom je nekaj, čemur pravim "vstopna ovira". Ta koncept sem zasnoval na teoriji, ki trdi, da osebni računalniki v resnici ne želijo, da bi prišli vanje. Seveda to počno zelo hinavsko. Zavedejo vas v občutek vaše izurjenosti s tem, ko vam dovolijo, da jih zaženete in jim celo odprete kakšno datoteko v aplikativnem programu. Nekaterim pametnjakovičem med vami bo to uspelo celo večkrat, tako da vas bo potem prevzel tisti občutek domišljavosti. "Obvladal sem to stvar!« si misliš sam pri sebi. Potem pride presenečenje.

Ljudje iz stroke pravijo presenečenju škrat. Škrat pride v številnih preoblekah. Pride kot sporočilo o napaki. Pride v obliki popačenega ekrana. Pride kot tiskalnik, ki tiska strani z nenavadnimi robovi in bizarnimi oblikami znakov.

Prva vaša reakcija je panika. Hitro vtipkate ukaz, ki naj bi ustavil vsakršno grozno početje, ki se dogaja na vašem ekranu. Ne pomaga. Poskusite ponovno z istim ukazom (morda vas ni slišal). Še vedno nič.

Če ste mazohist, vzamete v roke pomečkan priročnik z dokumentacijo. Hitro pogledate v njegov zadnji del, kjer so naštete stvari, ki gredo lahko narobe in kjer piše, kaj je treba storiti v takih primerih. Neizogibno - karkoli se že dogaja na vašem sistemu, tega tam ne boste našli.

Priročnik zabrišete po sobi in vtipkate drug ukaz: »Prenehaj s tem početjem!« Računalnik odgovori: Slab ukaz. Slab, poreden fant! Ošteti ste. Ošteje vas stroj. Pritisnete na gumb »enter«. Ekran vam odvrne Abort, Retry, Ignore (prekini, poskusi ponovno, ignoriraj). Kaj pomeni ignoriraj? Ignoriraj frustracije? Vtipkate »abort« in nič se ne zgodi.

To je čas, ko začnem grabiti po monitorju in gledati proti oknu. Toda globoko v sebi vem, da monitor ni kriv - to je kakor želja ubiti sla. Osebni računalnik je samo preklemanska škatla, ki bi v vsakem primeru tudi zgrešila okenske odprtine.

Raje ugasnem sistem. Patetični zvok je elektronski vzdihljaj. Pravi: »Ti še zdaj ni vse jasno? Še nimaš dovolj?«. Prav ima. Dovolj imam. Povzpnem se po stopnicah, se znesem nad mačko in prižgem televizor.

Nobeno naključje ni, da pribežim k svojemu ljubemu televizorju. To je tehnologija v najboljšem pomenu besede. Pritisnem na gumb in začne delovati. Pritisnem na drugega in spremenim program. Pritisnem na naslednjega in utihne, ko so reklame. Na naslednjega se izklopi, ubogljivo in brez grdih vzgibov.

Ne mislite, da me to ne spravlja v zadrego. Namreč, tu sem in pišem o teh zadevah že vrsto let. Živim od dokumentiranja informacijske dobe in vendar pristopim k osebnemu računalniku, kot da mi bo dal injekcijo proti tetanusu. Vi se mi zdaj verjetno posmehujete. Vaši tehnološki profesionalci gledajo na osebni računalnik tako, kot gleda Richard Petty na Hondo Civic: Potem, ko si vozil formulo eno, ta mali niso vredni niti posmeha.

Morda pa je več kot le nekaj računalniških profesionalcev, ki so preživljali kariere tako, da so delali na 370, 3090 in VAX-ih pa se jim zdijo osebni računalniki malce zoprni. Morda se vam tudi zdi, da je DOS poseben Svahiliju. Imam prav, kaj ne - seveda imam.

Verjetno ste najeli mladega PC junca, ki vam obvladuje probleme in vprašanja osuple raje. Morda ste zasnovali (ali pristali na) pristop v obliki informacijskega centra. Potem pa se umaknete nazaj k vodno hlajenemu sistemu in odrešujoče zavzdihnete.

Osebni računalnik imate celo na svoji pisalni mizi, kjer brni nekje ob strani pri vaših družinskih fotografijah. Kar nekam ponosni ste postali na ta majhen stvor, iz katerega tu in tam črpate elektronsko pošto ali podatke o vaših prihodnih obveznostih - toliko, da vzdržujete primeren videz.

Spominjate se tudi dneva, ko ste se odločili sami naložiti nov računovodski program. Niste izgubljali časa z branjem priročnika, saj bi moral biti postopek razumljiv, ko enkrat začnete. Ali ni tako?

Dve uri kasneje malo pred tem, ko ste nameravali vreči monitor skozi okno, je planil skozi vaša vrata PC čarovnik. Tajnica vam je ponudila kozarec vode in vas odpeljala do stola, medtem ko ste mrmrali: »Abort, retry, ignore, abort, retry, ignore.«

PC fante se je smehljajoč usedel za tipkovnico. Začel je tipkati serijo ukazov. Bil je to zmazek poševnih črt in dvopičij. Dirjal je skozi funkcije, ki jih ti ne bi mogel najti, pa čeprav bi imel še desetletje na razpolago za brskanje naokoli.

Čez petnajst minut še vstal, si pomel roke in rekel: »Šef, sijajen ste. Vrnite se nazaj. Sedaj ne boste imeli več nikakršnih težav.«

Deset minut kasneje vas je ponovno udarilo - grozno, nerazložljivo, za zmeraj. Ugasnili ste stroj, potihoma odšli v računski center in stopili pred vaš System 38.

Sam sem se naslonil na prvorazrednega strokovnjaka za osebne računalnike, da bi me popeljal skozi to nočno moro. Toda na nesrečo sem dobil občutek, da se je naveličala sedeti ob meni ves dan in da se želi vrniti v njeno pisarno.



GLENN RIFKIN
COMPUTERWORLD