Pevski zbor

Vsega hudega je vedno prej ali slej konec in tudi v podružnici Ljubljana smo zajadrali v mirnejše vode. Ne vem več točno, kdaj smo se dogovorili, da spravimo skupaj pevski zbor. Ker smo imeli dovolj deklet iz plačilnega prometa, pa tudi fantov iz družbenega računovodstva ni manjkalo, smo spravili skupaj kar mešani pevski zbor. Iz notnega arhiva Akademskega pevskega zbora sem izbral lažje in primerno gradivo, in smo začeli z vajami. Spominjam se , da sem imel največ skrbi z navdušenci, ki so na vsak način hoteli biti zraven, pa žal niso imeli posluha. Zbor smo registrirali pri občinski kulturno umetniški organizaciji, žal ne vem več uradnega imena, tako da so nas celo vabili na občinske nastope in tekmovanja. Pri naših vodstvenih delavcih se nismo ravno  preveč izpostavljali.

No pa je takrat SDK, kot državna ustanova praznovala nekakšno obletnico. Katero, ne vem. In so povabili tudi naš zborček, da sodeluje. Proslava je bila na Bledu, na prostem. Organizatorji so dali narediti lesen oder s pravimi stopničkami za pevce, mi smo pripravili nekaj pesmi, pa smo šli. Na proslavi so bili res imenitni gostje. Najbolj se spominjam tovariša generalnega direktorja SDK Jugoslavije.

Prišel je naš čas. Za odrom sem postrojil pevce, kot sem bil vajen pri APZ in prikorakali smo na oder. Po predstavitvi zbora dam intonacijo za prvo pesem in zamahnem.

Tišina. Zbor je popolnoma otrpnil.

Dam intonacijo drugič, zamahnem, spet nič.

Vedel sem, da spored pevci dobro obvladajo. Takrat sem odreagiral res spontano in kot se je izkazalo, pravilno. Pokazal sem zboru, naj gre z odra. Odkorakali so kot vojaki, pravilno. Za odrom pa sem jih usmeril spet nazaj, gor pred publiko. Šli so kot začarani, brez ugovora. Ko so tako stali spet pred poslušalci, ki so nas seveda  pridno spodbujali in ploskali, sem dal spet intonacijo in zbor je zapel kot slavčki.