Nekaj zgodovine tehnologije dela v SDK

Izvrševanje nalog v zvezi s plačilnim prometom, knjiženjem sprememb na žiro računih in evidenc plačilnega prometa je že vseh 25 let neločljivo povezano s tehniko. V tem obdobju je Služba uporabljala pri svojem delu vse od mehanskih knjižnih strojev do računalniških sistemov in razvijala tehnologijo dela, ki je vedno optimalno vključevala razpoložljivo tehniko.

Delavci, ki letos praznujejo četrt stoletnico dela v Službi, posebno tisti, ki so delali v plačilnem prometu (PP) ali družbenem računovodstvu (DR) se prav gotovo dobro spominjajo takratne tehnologije dela. V podružnicah je bilo delo s prejemom, sortiranjem in pripravo plačilnih dokumentov oddvojeno od strojnega knjiženja. Osnovo za knjiženje so tvorili dokumenti, ločeni na odobritve in obremenitve, sortirani po posameznih osnovnih računih DR in individualnih partijah. Plačilni promet je za tako pripravljene dokumente že izdelal konsignacijo, to je kontrolni seštevalni trak, ki je služil kot osnova za knjiženje v družbenem računovodstvu. Sistem kontrole sloni na dvojnem knjigovodstvu, zato se je moral promet v breme na vseh osnovnih računih ujemati s prometom v dobro. Vsak dan znova je ekipa v oddelku DR s strahom čakala na izid končnega seštevanja prometa po osnovnih računih. Najmanjša razlika v tem trenutku je pomenila utrudljivo iskanje napake v celotnem gradivu tistega dne.

Plačilni promet je svojo nalogo priprave dokumentov za knjiženje končal po navadi do 17. oziroma 20. ure. DR, ki je po tem času prevzel štafetno palico pa se je v odvisnosti od natančnosti dela plačilnega prometa kot tudi delavcev pri strojnem knjiženju v DR, ubadal s knjiženjem, ki se je končalo z vlaganjem izdelanih izpiskov v predalčke uporabnikov, tja do 20. ali pa do 6. ure zjutraj.

Knjiženje prometa na individualnih partijah uporabnikov družbenih sredstev je bilo popolnoma ločeno od knjiženja razčlenjenega prometa za potrebe družbene evidence.

Edini medij za knjiženje so bile knjigovodske kartice. V oddelkih družbenega računovodstva je bilo zato vedno na kupe kartic, zloženih v kovinske zaboje ali vozičke.

Pogled v strojnico bivšega DR je bil zaradi množice mehanskih šklepetajočih strojev skoraj impozantnejši od današnjih lekarniško čistih in urejenih elektronskih računskih centrov. Ob vsakem stroju je stal voziček s kovinsko škatlo, v kateri so bile kartice za knjiženje. Knjiženje prometa in izdelava izpiskov je tekla na velikih, samostojno stoječih knjiženih strojih, postavljenimi drug za drugim kot tiskarski stroji v tiskarni. Razčlenjeni promet smo knjižili na malih namiznih knjižnih strojih, pravih pritlikavcih v primerjavi s prvimi. Cel sistem priprave in knjiženja je zahteval disciplinirano in natančno delo. Skrita napaka, ki je nastala v plačilnem prometu že dopoldne ali zgodaj popoldne, je bila odkrita šele po izdelavi končne bilance, torej ob primerjavi celotnega prometa v breme in dobro. Zaradi tega je bil delovni čas v plačilnem prometu in družbenem računovodstvu pravzaprav variabilen. Nič kolikokrat so se dekleta in fantje vračali z dela, ki so ga začeli že zjutraj, šele v poznih večernih ali celo jutranjih urah. Možje in fantje, v SDK so delala večinoma dekleta, so večkrat zaman čakali pred vrati podružnice. To slabo lastnost tedanje tehnologije so seveda dobro poznali vsi delavci v teh dveh organizacijskih delih. Medsebojna odvisnost delavcev, ki jo je narekovala taka tehnologija je zahtevala kar najboljše sožitje, stkala nič koliko pristnih prijateljskih zvez in naredila delovno in močno solidarnostno vzdušje v teh kolektivih.

Periodične in zaključne račune je Služba obdelovala le na Centrali. Leta 1964 je bil instaliran v stolpnici na Kidričevi ulici prvi Univac, klasičen računalniški sistem. Vhodni podatki so se luknjali na kartice. V računalniško konfiguracijo je sodila še sortirka kartic, tabelirka in pa seveda sami luknjalniki kartic. Računalniški sistem je bilo mogoče programirati z ožičenjem programskih plošč. Ekipa delavcev iz AOP je uspešno delala na njem skoraj deset let.

Leta 1970 se je SDK odločila za modernizacijo tehnologije dela. Sklenjeno je bilo:

• da se prenesejo na računalniško obdelavo podatkov vsa najmasivnejša dela: plačilni promet, evidenca in statistična raziskovanja, pomembna za celo državo. Zagotoviti je bilo treba čim hitrejše kroženje denarnih sredstev in čim popolnejše informiranje združenega dela in družbenopolitičnih skupnosti.
• da se sistem obdelave podatkov zastavi decentralizirano, torej po podružnicah, ker so pač le-te pri vsakodnevnem opravljanju dela, neposredno povezane z organizacijami združenega dela in DPS. Obdelava plačilnega prometa, to pomeni prejem, priprava in knjiženje naj bo v podružnicah. Podatki Službe morajo predstavljati neposredno osnovo za informacijske sisteme družbenopolitičnih skupnosti in združenega dela.
• zagotovit je treba enotno tehnologijo dela pri obdelavi vseh podatkov, ki so pomembni za vso državo.
• zagotoviti je treba celovito tehnično-tehnološko kompatibilnost računalniških sistemov v organizacijskih enotah Službe.
• v drugi fazi avtomatizacije je treba zagotoviti povezavo elektronskih računalniških sistemov v podružnicah v enotno mrežo za TK prenos podatkov v Službi.

Leta 1972 so v Službo pričeli prihajati prvi računalniški sistemi. Ljubljana je dobila IBM 370/135. Spominjam se še predloga, naj bi bila kapaciteta internega pomnilnika 63 Kbytov, to je malenkost več, kolikor jo ima danes osnovna verzija hišnega računalnika Spectrum. Maribor, Celje in Kranj so dobili Singerjeve računalniške Sistem 10. Za zajemanje podatkov je bila izbrana Datica. To je luknjalnik papirnatega traku. Nova tehnika je nujno zahtevala tudi spremembo tehnologije.

Zaradi računalniške kontrole usmerjanja sredstev je Služba vsem uporabnikom menjala številko žiro in drugih računov. Neizkušenost in obremenjenost z ročno tehnologijo dela je povzročila nedoslednost pri določanju konstrukcije nove številke. Le-ta je sestavljena iz številke sedeža SDK, osnovnega računa in številke partije. Sistem kontrole zajemanja s kontrolno številko zajema le individualno partijo, izven take kontrole pa je ostala številka sedeža SDK in številka osnovnega računa po kontnem planu SDK.

Neizkušeni smo bili tudi pri določanju tehnologije kontrole pravilnosti zajemanja drugih podatkov. Kljub uvedenemu kontrolnemu seštevku, je bil ta seštevek, po zapisu podatka v prometno datoteko, zavestno izpuščen. Podatki so se sortirali kot prej dokumenti, v breme in dobro, narejena je bila končna bilanca in šele takrat je bilo znano, če je bilo zajemanje podatkov na Datikah v redu opravljeno.

Datičarka, kot smo imenovali operaterke na novih zajemalnih strojih, je lahko s pomočjo seštevka na začetku, kontrolirala pravilnost vpisanih zneskov. Ker pa je bil podatek luknjan na papirnati trak, napak ni mogla popraviti. Tudi napak pri prenosu številk partij ni bilo mogoče kontrolirati. Zato je v sistemu zajemanja in kontrole podatkov prišlo do faznega zamika, ki je razmaknil posamezne faze dela tudi za 8 ali več ur. Predpisana tehnologija je zahtevala previjanje papirnatih luknjanih trakov pred konvertiranjem na magnetni računalniški trak.

Opisane pomanjkljivosti so narekovale takojšnjo spremembo začrtane tehnologije in s tem tudi spremembo celotnega paketa programov za kontrolo in obdelavo podatkov plačilnega prometa. Matjaž Čadež iz Intertrada, s svojimi in našimi sodelavci, je realiziral nov programski paket, ki je slonel na precej spremenjenih osnovnih principih zajemanja in kontrole podatkov.

Nova računalniška tehnologija je zahtevala drugačno organizacijo dela. Vpeljane so bile naslednje faze dela:

• priprava dokumentov
• luknjanje podatkov
• sistemska kontrola
• elektronski računski center
• sortiranje dokumentov in prilaganje izpiskov.

Kljub precejšnjem izboljšanju začrtane tehnologije dela, nova tehnika ni prinesla pričakovanega učinka. Iskanje napake, končno bilanciranje, ki ga je opravljala sistemska kontrola, je bilo v veliki odvisnosti od števila in tipa napak. Namesto pričakovanega olajšanja, je tudi nova tehnologija zadržala variabilen delovni čas, ropot strojev, in še povečala odvisnost celega procesa obdelave od delovanja sedaj le enega stroja – računalnika. Prilaganje dokumentov izpiskom in konsignaciji, izdelani na računalniškem sistemu je predstavljalo in to še danes, zadnjo fazo kontrole pravilnosti zajemanja podatkov.

Po šestih letih delovanja navedenih tehničnih sredstev in tehnologije dela se je Služba odločila za precejšnjo spremembo. Zajemanje podatkov s kontrolo, ki je predstavljalo najzahtevnejšo in obenem najbolj občutljivo fazo v celotnem sistemu obdelave plačilnega prometa, naj bo interaktivno in dislocirano od glavnega računalniškega sistema v velikih podružnicah. Napako, storjeno ob zajemanju, je treba odkriti takoj in popravi naj jo tisti, ki jo je tudi napravil. Formalna, logična in računska kontrola je bila vgrajena v kontrolni program na mini računalniških sistemih IBM S/1 in Burroughs 1800 s priključenimi ekranskimi terminali.

Šele taka tehnologija dela je izpostavila veliko učinkovitost računalniške tehnike. Skoraj čez noč so bile ukinjene nočne izmene, v katerih so delale večinoma žene in mladina. Znatno se je izboljšala kvaliteta našega dela, saj je padlo število reklamacij na neznatni minimum. Tudi ažurnost in učinkovitost se je precej povečala. Kot primer navedimo le podatek, da smo prej obdelovali zaključne in periodične obračune do nivoja federacije 3-5 mesecev, danes pa potrebujemo za tako delo na navedenem nivoju le še 15 dni.

Služba družbenega knjigovodstva v SR Slovenji ima danes instalirano naslednjo računalniško opremo. V podružnicah Ljubljana, Maribor, Celje in Kranj računalniške sisteme IBM 370/ in 4331 ter za zajemanje podatkov IBM S/1 z ekranskimi terminali. V ostalih podružnicah so za zajemanje in obdelavo računalniški sistemi Burroughs, tudi z ekranskimi terminali.

Vzporedno z opremljanjem s tehničnimi sredstvi za AOP je Služba intenzivno pripravljala potrebne kadre, da bi vsa vlaganja v opremo dajala čim prej pričakovane rezultate.

Služba se je orientirala na strokovno usposabljanje delavcev iz obstoječega sestava. Na tak način smo v Sloveniji pridobili več kot 14 vodij računalniških centrov, 10 projektantov, čez 20 programerjev, okrog 50 operaterjev na sistemu, čez 300 operaterjev na zajemalnih strojih oziroma ekranskih terminalih, pa kontrolorjev in ostalih delavcev, ki sodelujejo v avtomatski obdelavi podatkov.

Naslednji važni element avtomatizacije je izdelava aplikativnega programja. Na tem področju je bila Služba, zaradi večjega števila enakih računalniških sistemov in enotne tehnologije dela, najbolj učinkovita. Za okrog 100 projektov na zveznem nivoju je bilo izdelanih preko 2.000 programov za zajemanje in obdelavo podatkov.

Sedanje stanje računalniške tehnologije obdelave podatkov in tehnike v Službi še ni zadovoljivo. V obdelavi podatkov je še vedno prisotno mnogo preveč ročnega dela. Identifikacija uporabnikov družbenih sredstev je prav tako še vedno neprimerna za popolno avtomatizacijo dela. Računalniški sistemi v SDK so nepovezani. Od uporabnikov družbenih sredstev še vedno prejemamo vhodne podatke le na papirnatih dokumentih. V nekaterih naših podružnicah so sicer že pričeli s poskusi pridobivanja podatkov na magnetnih medijih, vendar obstoječe organizacijsko tehnološke rešitve, ki izvirajo še iz obdobja ročnega dela, zavirajo razvoj v tej meri.

Za naslednje srednjeročno obdobje ima Služba v načrtu ponovno modernizacijo svojega dela, z naslednjimi glavnimi značilnostmi:

še večja distribuiranost obdelave v organizacijskih enotah SDK,
nova konstrukcija številke žiro in drugih računov, ki naj omogoča popolno kontrolo brez konzultacije baze podatkov. Tako bo mogoče zajemati podatke le enkrat in jih takoj vključiti v plačilni promet,
šifriranje namena nakazila bo omogočilo zaustaviti papirnate naloge na sedežu iniciative,
izdelati bazo podatkov za predhodno kontrolo in analize.

Pri tej modernizaciji naj bi sodelovala tudi domača industrija, ki naj bi v bodoče predstavljala čvrsto in zanesljivo oporo Službi pri opremljanju in nadaljnjem razvoju sistema avtomatske obdelave podatkov.

Maj 1980