Računalniška oprema v podružnicah SDK v SR Sloveniji

Dne 27. februarja 1981 je prešla z ročne na računalniško obdelavo podatkov plačilnega prometa in statistike podružnica Postojna, kot zadnja med 14 podružnicami v Sloveniji, do konca maja pa bo opravljen prehod obdelave iz Singer 10 sistemov na IBM v podružnicah Celje in Kranj.

Prve štiri podružnice v naši republiki so bile opremljene z računalniško opremo po programu, ki ga je Služba [1] sprejela 1970. leta. Ta je slonel predvsem na sledečih izhodiščih in ciljih:

• na elektronsko obdelavo podatkov se prenesejo najmasivnejša opravila Službe: plačilni promet, evidenca in statistična raziskovanja. Zagotovi naj se čim hitrejše gibanje denarnih sredstev v državi ter učinkovito informiranje na vseh nivojih
• sistem obdelave podatkov naj bo decentraliziran, torej v podružnicah. Tako bo zagotovljena povezanost informacijskega sistema službe z informacijskimi podsistemi družbenopolitičnih skupnosti in organizacij združenega dela
• tehnologija obdelave vseh podatkom mora biti enotna, izdelati je treba enotno aplikacijsko programje
• računalniški sistemi v organizacijskih enotah SDK morajo biti tehnično in tehnološko kompatibilni (naloga je dokaj težka, ker gre za različne podružnice, katerih obseg plačilnega prometa lahko izrazimo z razmerjem 1:100)
• v drugi fazi avtomatizacije naj se podružnice povežejo s telekomunikacijskimi linijami.

Po tem programu je dobila podružnica Ljubljana računalniški sistem IBM 370/135, podružnice Maribor, Kranj in Celje pa Singer Sistem 10. Za zajemanje podatkov je bil izbran luknjalnik papirnate traku Walthen-Datic. S tako opremo so navedene štiri podružnice uspešno opravljale vse operativne posle polnih osem let.

Tehnologija dela, ki so jo diktirali luknjalniki papirnatega traku, čedalje večje število nalogov in zahteva, da je treba izpiskom obvezno priložiti plačilne dokumente, pa so povzročale velike težave pri obvladovanju paralelnega dela avtomatske obdelave podatkov z zajemanjem in ročnega sortiranja dokumentov.

Ker je morala služba slediti tudi zahtevam sindikatov po postopnem ukinjanju nočnega dela delavk, je bilo treba radikalno spremeniti tehnologijo dela v plačilnem prometu. Obe najmasivnejši fazi dela, zajemanje podatkov za AOP [2] in sortiranje dokumentov sta bili časovno razmaknjeni za več kot osem ur. Zaradi tega je SDK v SR Sloveniji leta 1977 sprejela program, ki je predvideval popolno sinhrono delo zajemanja in sortiranja. Ker je algoritem vhodne kontrole podatkov plačilnega prometa zelo zapleten, je bilo sklenjeno, da se uvede interaktivno inteligentno zajemanje podatkov. Tako bo izkoriščena sposobnost računalniškega sistema že v začetni fazi zajemanja podatkov. Ker je poleg zapletenega algoritma kontrole prisoten pri zajemanju še problem številčnosti vhodnih podatkov, je bil za te namene izbran novi sistem IBM S/1 z ekrani, ki je po osmih letih dela zamenjal dotrajane luknjalnike papirnatega traku. Za manjše podružnice pa je bil izbran sistem Burroughs B 1830 z ekrani kot sistem za interaktivno inteligentno zajemanje in obdelavo podatkov.

Ta zamenjava luknjalnikov s sistemi z ekrani naj bi po načrtih bila opravljana do marca 1981. Takrat naj bi tudi zamenjali računalnike Singer z računalniki IBM in bi bile podružnice SDK v SR Sloveniji opremljene s sledečimi računalniškimi sistemi:

Ljubljana, Maribor, Celje in Kranj z računalniki IBM 370/138, IBM 3270/135, IBM 4331 za obdelavo podatkov in IBM S/1 z ekrani za zajemanje podatkov

Koper Nova Gorica, Murska Sobota, Novo mesto, Velenje, Ptuj, Trbovlje, Krško, Postojna in Kočevje pa z računalniki Burroughs B 1830 z ekrani za obdelavo in zajemanje podatkov.

Od leta 1979 do letos je bila za vse enote SDK v SR Sloveniji kupljena in instalirana računalniška oprema v skupni vrednosti 231.632.420,00 dinarjev [3].

Poseben podvig je predstavljala adaptacija prostorov za elektronske računske centre v vseh podružnicah v Sloveniji in organizacijo prehoda iz ročne na računalniško obdelavo podatkov v 10 podružnicah, ki so ostale še edine neavtomatizirane podružnice SDK v Jugoslaviji.

Pogodba o nakupu Burroughs računalniških sistemov za preostalih 10 podružnic je bila podpisana 27.7.1978. Prvi računalniški sistemi so prispeli 15.6.1979 in zadnji 5.12.1980

Ker smo izkoristili prednosti enotne tehnologije dela v SDK, pomoč sistemskih inženirjev Informatike in že izdelanega aplikacijskega programa, smo štiri mesece po dospetju prvega računalniškega sistema že izvršili prehod na AOP v prvi podružnici. Od oktobra 1979, ko je na AOP prešla podružnica Koper do februarja 1981 je minilo 17 mesecev in v tem času smo izvršili prehod na AOP v vseh podružnicah, ki so bile planirane za to opremo. To pomeni, da je bila vsakega 1,7 meseca avtomatizirana po ena podružnica. Če odštejemo 2 meseca počitka za letne dopuste in po dva decembrska meseca, ki zaradi velikega števila nalogov plačilnega prometa nista primerna za prehod, je bilo teh 10 podružnic prevedenih na avtomatsko obdelavo podatkov  v 13 mesecih, torej vsak 1,3 meseca po ena podružnica. V tem času so tovarišice in tovariši prebili skupaj 952 dni izven svoje matične organizacijske enote. V podružnicah so delali vsak dan poprečno po 16 ur dnevno, vključno s sobotami in nedeljami in vložili tako skupno preko 15.000 delovnih ur v strokovno usposabljanje, organizacijo in koordinacijo vseh opravil pri prehodu na AOP.

Projekt avtomatizacije podružnic v Sloveniji po programu iz leta 1977 je bil obsežen tudi po tehnični plati. Podružnice so se pred leti že pripravljale na sprejem sistemov B-1700 pa so zato nekatere menile, da je vsa tehnična priprava že zaključena. Po pregledu prostorov smo ugotovili, da bo potrebno vse tako imenovanje »centre« popolnoma preurediti ali celo zgraditi na novo. Ker je bila oprema za klimatizacijo prostorov delno že nabavljena in sicer od ameriškega podjetja EDPAC, smo se zaradi enotne opreme, kot tudi zaradi njene kvalitete odločili za nabavo potrebne dodatne klimatizacijske opreme pri istem proizvajalcu. Ustrezna kupoprodajna pogodba je bila podpisana 1.11.1978. Tam, kjer enotnost te vrste opreme ni bila potrebna (podružnice z IBM opremo) in kjer so bile potrebne tudi večje klimatske naprave, smo se odločili za domačega proizvajalca LTH iz Škofje Loke.

V program del, katerih izvajalec je bila Lesnina, smo načrtno vnesli (nekatere celo prvič pri nas) elemente, ki naj bi zagotovili kar največjo kvaliteto, varnost, zanesljivost in standardnost naprav oziroma delovanje teh naprav. Naj omenimo nekatere:

• pred pričetkom projektiranja električnih instalacij so bile pri vseh podružnicah opravljene meritve kvalitete električnega napajanja (omrežnega napajanja). Na podlagi rezultatov teh meritev je bil izdelan elaborat, ki je predvideval najboljši (efektiven, a ne preveč drag) način »čiščenja« električne energije za napajanje računalniških enot. Na tej podlagi je bil tudi razvit in izdelan, posebej za naše razmere; filtrirni transformator
• za podružnice Celje, Maribor in Kranj so bili zahtevani in tudi izdelani projekti za klimatizacijo računalniških prostorov
• za vso notranja opremo računalniških centrov je bil načrtovan enak design: za vgrajene omare za magnetne diske in trakove, police ipd. kakor tudi za stenske in stropne obloge, dvojni pod, svetila in drugo
• za napajanje računalniške opreme z električno energijo je bila načrtovana in izdelana standardna razdelilna omara, uporabna v vseh centrih ne glede na njihovo velikost
• za izdelavo elektro projektov je bila izdelana idejna zasnova, ki je vključevala tako zahteve obeh dobaviteljev računalniške opreme kakor tudi dosedanje praktične izkušnje na tem področju
• za varovanje računalniške opreme in centra v celoti pred požari je bila zahtevana požarno varnostna naprava na osnovi ionizacijskih javljalnikov, varnostni avtomatski in ročni izklopitvi električnega napajanja računalniškega sistema in klimatskih naprav, varovanje močnostnih stikal s ključavnicami, ipd.
• zaradi sorazmerno majhnih prostorov in nizkih stropov je bila marsikje nujna zvočna izolacija sten in stropov, čeprav predstavlja precejšno podražitev investicije
• za potrebe zajemanja podatkov preko ekranov je bila s sodelovanjem delavk pri zajemanju podatkov SDK in arhitekta Lesnine konstruirana posebna mizica za zajemanje, ki jo imajo danes skoraj vse podružnice SDK v SR Sloveniji
• za podružnice z dvojnimi sistemi B 1830 je bila skonstruirana posebna preklopna omarica, ki je v osnovi omogočala preklapljanje ekranskih terminalov z enega računalniškega sistema na drugega. Kasneje je bila projektirana in izdelana dodatna preklopna omarica, ki je omogočala preklapljanje posameznih terminalov ali skupin terminalov
• že od vsega začetka je bilo jasno, da toga povezava ekranskih terminalov s sistemom ne ustreza. Zato smo s sodelovanjem strokovnjakov obeh zastopnikov proizvajalcev računalniške opreme in izvajalca električnih del razvili prilagojen način razvoda in priključitve za podatkovne kable, ki omogoča fleksibilnost in obenem zanesljivost delovanja.

Nekatere težave pri zagotovitvi ustreznih delovnih pogojev v ERC [4]

Pri tako obsežnem in sorazmerno zapletenem poslu, kot je avtomatizacija vseh podružnic SDK v SR Sloveniji in opremljanje z novo računalniško in drugo opremo, se je pojavilo seveda precej težav. Skušali smo jih reševati s pomočjo vseh sodelujočih (podružnic, Lesnine, Interkomerca) čimbolj temeljito in seveda v okviru naših možnosti. Rešitvam »ad hoc« smo se izogibali, čeprav bi z njimi pridobili na času, medtem ko je temeljitost dela ravno podaljševala.

Predvsem se je pokazalo, da je potreben pri tako velikih delih, kot je predstavljalo adaptacije prostorov in ostale priprave za instalacijo računalnikov, s strani podružnice nadzorni organ. Kjer je tak nadzorno organ bil formalno tudi določen (Kranj) ali pa je deloval vsaj neformalno (Nova Gorica, Trbovlje, Kočevje), je delo teklo mnogo bolje.

Kmalu po začetku del je postalo tudi jasno, da Lesnina ne opravlja inženiringa v pravem pomenu besede, temveč le nekatere njegove dele: pri delih, pri delih, pri katerih je bila potrebna manjša usluga obrtnika (predvsem vodoinstalaterjev, steklarjev, zidarjev) so delavci Lesnine izpustili vse iz rok in breme je padlo na podružnico. Ravno tako se niso odlikovali pri koordinaciji del in pri sodelovanju z drugimi izvajalci del (z že naštetimi obrtniki, področnim elektrodistribucijskem podjetjem ter izdelovalci in monterji klimatskih naprav). Najbolj je bilo to opazno pri požarno varnostnih napravah, kar je tudi pripomoglo k izrednemu zaostajanju teh del, pa tudi pri izdelavi filtrirnega transformatorja, kjer smo bili zaradi njihove nezainteresiranosti prisiljeni prenesti dela na drugega izvajalca.

Upoštevati pa je treba tudi, da se je kljub opravljenim meritvam in ogledom na krajem samem, dobrim projektom in strokovnim izvajalcem, pojavilo veliko število vzporednih del (mnoge izmed njih gredo na rovaš podružnic) in da je »nastalo« več naknadnih problemov, katerih obstoj in reševanje v fazi projektiranja ni bilo mogoče predvideti, na primer: poslabšana oskrba oziroma slabša kvaliteta električne energije, potreba po saniranju stropov, tal, svetil, potreba po zastiranju oken (zavese, zunanje žaluzije), naknadno spreminjanje namembnosti centru pripadajočih prostorov, ipd.

Pri dobri polovici podružnic se je po izdelavi elektro projektov pokazalo, da obstoječa napeljava ne zadošča. Potrebno je bilo vleči nove ali dodatne vode od transformatorskih postaj, nabaviti nove merilne garniture, dodajati preklopne omarice, povečati moč glavnih varovalk, dodati kompenzacijsko napravo.

Izvajalcem del je močno nagajalo pomanjkanje materialov na tržišču, tako da so imeli težave s posebnimi kabli, električnimi merilnimi garniturami, svetilkami, ploščami za dvojni pod, ipd.

Med dela, ki so gledana v celoti, najdlje trajala, spada vsekakor nabava in montaža požarno varnostnih naprav. Poglejmo si samo nekaj datumov: v februarju 1979 so bili na Iskri opravljeni prvi razgovori in določeni tehnični elementi, na tej podlagi pa je Iskra poslala 6.7.1979 preko Lesnine ustrezno ponudbo za šest podružnic. Dne 12.7.1979 je bila ta ponudba sprejeta in podružnice so v času 21.9. do 4.12.1979 opravile vplačila po predračunih. Kljub pismenim in telefonskim urgencam in obljubam, da bodo naprave montirane do 15.6.1980, pa te naprave še do danes niso urejene (datum objave članka: maj 1981). Ker se je Iskra pokazala kot nezanesljiv dobavitelj požarno varnostne opreme, smo za preostalih pet podružnic naročili opremo Zarje, Kamnik, v aprilu 1980. Montaža te opreme je potekala bistveno hitreje, vendar povezave z enotami gasilcev ali milice tudi še niso povsod izvedene.

Tudi za filtrirne transformatorje je bilo potrebnega nenavadno veliko časa, ne glede na to, da gre v tem primeru za specialno opremo, izdelano po naročilu, zapleten projekt, uvoženo transformatorsko pločevino, ipd. Projekt za filtrirne transformatorje je bil izdelan 30.4.1979, naprave pa naj bi bile gotove do 30.9.1979. Dne 20.11.1979 smo dobili atest za izdelani prototip, ki je bil kasneje montiran v podružnici Novo mesto. Na našo zahtevo je Lesnina odstopila od nadaljnjega dela na filtrirnih transformatorjih, nalogo pa je prevzela na podlagi ponudbe z dne 11.5.1980 delovna organizacija ONIKS. Podružnice so bile opremljene s transformatorji v oktobru 1980, delo pa je bilo dejansko zaključeno šele konec decembra 1980.

Prehod podružnice na avtomatsko obdelavo podatkov

Vzporedno z adaptacijami ali novogradnjami potrebnih prostorov za elektronske računske centre in ekranske terminale je tekel program strokovnega usposabljanja kadrov za opravljanje naslednjih del in nalog v službi:

• vodenje avtomatske obdelave podatkov v podružnici
• organiziranje obdelave v pogojih AOP
• projektiranje aplikativnega programa
• programiranje
• nadzor – delovanja elektronskega računalniškega sistema
• sistemsko inženirski posli.

Šolanje sta v glavnem organizirala in vodila oba zastopnika računalniške opreme Intertrade in Interkomerc-Informatika, nekaj pa ga je opravila tudi Služba s svojimi kadri. Šolanje je bilo dovolj temeljito saj je odvisno od profila kadra trajalo od 14 dni do treh mesecev za posameznega slušatelja. Poleg teoretičnega šolanja smo organizirali tudi praktični pouk vseh vodij posameznih organizacijskih delov na podružnicah, ki so že prešle na AOP, oziroma so konvertirale obdelave iz enega na drugi tip računalniške opreme. Tako šolanje, ki pa praviloma ni trajalo več kot tri dni za posameznika je bilo urejeno za vodje priprave, sortiranja, DR [5], organizatorje obdelave in še nekatere druge. V Sloveniji smo do sedaj pridobili na tak način 14 vodij računalniških sistemov, 7 projektantov AOP, 16 organizatorjev obdelave, 3 sistemske inženirje, 18 programerjev in sistemskih programerjev, 42 operaterjev na sistemu, 300 operaterjev na zajemalnih strojih ter potrebno število kontrolorjev, delavcev v pripravi dela in ostalih poslih v avtomatski obdelavi podatkov.

Organizatorji iz centrale v Ljubljani in SDK Jugoslavije, ki so vodili priprave na prehod v vsaki podružnici, pa so delovali po sledečem rokovniku:

• snemanje trenutnega stanja v podružnici: organizacija dela na ekranskih terminalih, pregled knjigovodskih evidenc, pregled RUDS [6], ureditev prostorov, nabava potrošnega materiala
• sestanek v zvezi z odločitvijo podružnice o obdobju prehoda na AOP, organizaciji dela, odgovornosti in tipu obdelave (kolegij)
• urejevanje prakse za operaterje na sistemu in vodje nekaterih organizacijskih delov
• sestanki z delavci plačilnega prometa, DR in statistike, delavci predhodne kontrole, blagajne in likvidature ter delavci v ekspoziturah
• dogovor z elektrodistribucijskim podjetjem
• šolanje delavcev za ekrani za zajemanje podatkov RUDS in plačilnega prometa
• instalacija aplikacijskega programja na sistemu
• predavanje o terminalih
• urejanje novega načina sortiranja dokumentov plačilnega prometa
• prevzem začetnih knjigovodskih stanj ekspoziture in podružnice
• start obdelave za ekspoziture
• obvestilo uporabnikom o prehodu na AOP
• ocena usposobljenosti podružnice in določitev datuma prehoda
• start obdelave za podružnico
• enotedensko spremljanje obdelave po startu

Organizacijsko dokumentacijska dejavnost na področju avtomatske obdelave podatkov

S prvo fazo avtomatizacije organizacijskih enot smo posegli na področje organizacije in dokumentacije. Tako so bila izdelana navodila za vodenje dnevnika obdelave na sistemih, navodila za evidentiranje stanja in vzdrževanja vseh električnih in elektronskih aparatur v računalniških centrih, navodila za evidentiranje in čuvanje magnetnih nosilcev podatkov, priporočila za sodobno strukturirano programiranje in modularno projektiranje, navodila za delo z ekrani, navodila za delo v posebnih razmerah in navodila za arhiviranje. zdelani so bili novi formularji – pripomočki za projektiranje in programiranje (preko ekranov). Organiziran je bil dostop do strokovne literature za posamezne profile delavcev itd.
Nekateri problemi v zvezi z avtomatsko obdelavo podatkov

Razen nekaterih težav, ki se pojavljajo v podružnicah, ki so pravkar prešle na AOP, izvirajo pa predvsem iz neizkušenosti, izstopajo v čedalje večji meri nekateri problemi na področju statističnih raziskovanj in informativno analitične dejavnosti. Na tem področju lahko celotno problematiko delimo na dva dela. Prvi del obsega zajemanje in čiščenje statističnih in drugih poročil, ki ne izvirajo iz podatkov plačilnega prometa, drugi del pa obsega obdelavo teh podatkov za potrebe informativno analitične funkcije.

Osnovni vir podatkov za te namene so običajno podatki iz letnega programa statističnih raziskovanj, ki ga določa skupščina SFRJ.

Za zajemanje teh podatkov izdela SDKJ kontrolne programe  po zahtevah določenih organizacijskih delov SDKJ. Take zahtevke dobi organizacijski del, odgovoren za avtomatsko obdelavo podatkov praviloma največ 3 tedne pred rokom uporabnikov za predajo navedenih poročil. Nekatere republike kreirajo za svoje potrebe dopolnilna polja na osnovnem obrazcu, tako da se zahteve za zajemanje in kontrolo že razlikujejo od zveznih. Tako dobe posamezne republike programe, ki ne zadoščajo za potrebno kontrolo njihovih republiških podatkov.

---------------------------------

[1] Kratka uporaba za Služba družbenega knjigovodstva, tudi SDK

[2] Avtomatska obdelava podatkov

[3] Po menjalnem tečaju 1.1.2007 239,640 SIT za 1,00 EUR je to 966.584,96 €.

[4] Elektronski računski center

[5] Družbeno računovodstvo – sektor ali oddelek v vsaki podružnici

[6] Register uporabnikov družbenih sredstev