sreda, 5. september 2001

Obisk pri domačih proizvajalcih


Komisija sveta Službe za AOP je dobila nalogo, da od  septembra do oktobra 1983 obišče dvanajst jugoslovanskih proizvajalcev računalniške opreme, ki so se prijavili na razpis Službe. Posamezni datumi obiska so bili dogovorjeni z vsakim proizvajalcem posebej. Namen obiska je bil, pobliže spoznati proizvodne zmogljivosti, kar je SDK objavila tudi v svojem razpisu. V sestavku v tej in naslednjih številkah Obvestil se bomo le na hitro sprehodili pri vseh prijavljencih. Komisija pa mora za svet Službe izdelati detajlne zapiske s končnim predlogom.

Z nekakšno nelagodnostjo se je komisija, sestavljena iz delavcev SDK iz vseh republik in pokrajin, v glavnem pomočnikov generalnih direktorjev za AOP in plačilni promet, odpravljala k prvemu domačemu proizvajalcu, Novkablu v Novem Sadu. V pokrajinski centrali SDK za SAP Vojvodino vidimo, da se je vodja »karavane« pomočnik generalnega direktorja SDKJ, dobro pripravil. Dobivamo vse predhodne podatke o proizvajalcu, zbrane iz nam dosegljivih dokumentov – ponudb na natečaj, sodnega registra, zaključnega računa in drugih.

Novkabel


Novkabel je velika tovarna, s skrbno urejenimi dvorišči in zelenicami med proizvodnimi dvoranami, kjer izdelujejo razne kable. Predstavnike proizvajalcev računalniške opreme najdemo v poslovnem stolpiču na obrobju tovarniškega kompleksa. Po uvodnih ceremonijah se od sobesednikov v sejni sobi vsuje ploha informacij.

Novkabel je največja tovarna v Novem Sadu. Po organizacijski strukturi je sestavljena organizacija združenega dela, v čigar sestavi je več delovnih in temeljnih organizacij. Delovna organizacija »Elektronski računalniki« naj bi po novem letu postala temeljna organizacija v sestavi Novkabla. Odločitev za proizvodnjo računalniške opreme v Novem Sadu je oprta na razvojne programe pokrajine in je dobila vso potrebno podporo pri ustreznih izvršnih organih. Za sodelovanje z Videotonom iz Madžarske so se odločili zaradi zavidljivega nivoja tehnologije, ki jo je Videoton dosegel v vzhodni Evropi. Pri odločitvi je pomagala tudi fakulteta za elektrotehniko iz Novega Sada. Prepričani so, da lahko popolnoma osvojijo proizvodnjo mini računalnikov. Močno računajo na proizvodnjo primarnih sklopov, ki naj bi stekla pri nekaterih jugoslovanskih proizvajalcih, kot na primer TRS iz Zagreba, ki naj bi dobavljal printerje, Ivasim iz Ivanić grada, terminale in tako dalje.

Zaenkrat kupujejo centralne računalniške enote pri Videotonu, vse periferne enote pa pri različnih zahodnih dobaviteljih. Tako sestavljene sisteme prodajajo z imenom ERA. Videotonu plačujejo s kabli iz Novkabla in elektromotorji iz Severa, drugo robo pa z dolarji.

V toku dobivanja teh informacij plane v sobo tudi nasmejani direktor delovne organizacije in nas obvesti, da so se pravkar dogovorili s predstavniki tovarne Olivetti iz Italije o proizvodnji računalniške opreme.

Ogledali smo si tudi proizvodnjo. V dvorani pod sejno sobo, s površino okrog 150 m2 smo gledali končno preizkušnjo cele konfiguracije računalniškega sistema ERA za nekega kupca. Prostor se razlikuje od prostorov za servisiranje drugih proizvajalcev ali zastopnikov le po tem, da v njem sploh ni instrumentov in zloženih rezervnih delov.

Deževno popoldne in večer prebijem v hotelski sobi, kjer do dveh zjutraj sestavljamo prvi zapisnik. Za drugi dan je najavila sestanek in ogled proizvodnih prostorov Dinara iz Beograda. Sestanek je bil dogovorjen v Novem Sadu, naslov pa  Novkabel. V istem stolpiču, v isti sejni sobi poslušamo drugega domačega proizvajalca.

Dinara


Dinara je delovna organizacija iz Beograda, ki že dvanajst let zastopa Olivettija v Jugoslaviji. Pripravljajo proizvodnjo mikro in mini računalniški sistem. So v fazi iskanja domače delovne organizacije, ki bi prevzela proizvodnjo. V Beogradu bi vodili le trženje, izdelavo aplikativnih programov in servis. Olivettiju bi izvažali kable iz Novkabla in printerje iz TRS Zagreb, uvažali pa elemente računalniških sistemov. Pogodba še ni podpisana, vseeno pa so se seveda javili na naš razpis o ugotavljanju sposobnosti domačih proizvajalcev za dolgoročno proizvodnjo računalniške opreme za SDK.

Iskra


Ker smo proizvodne prostore videli že prejšnji dan, je to pot, ogled odpadel. Z mešanimi občutki in povečanim pričakovanjem se komisija naslednji teden zbere na Centrali v Ljubljani.

Po pregledu predhodnih informacij se odpravimo proti Trgu revolucije. V avli Iskrine stolpnice nas že pričakujejo gostitelji, pripnemo si značke »obiskovalec«, sproži se dobro organizirana demonstracija o SOZDU Iskra. S profesionalnim pristopom napravijo sogovorniki dober vtis. Znajdemo se v poplavi informacij o stanju v svetu na področju računalništva, mestu in vlogi Iskre kot izvoznika in kot proizvajalca elektronskih in telekomunikacijskih elementov in problemih okrog pridobivanja ustreznih primarnih elementov za računalniško proizvodnjo. Pred nami so zložena tiskana vezja v obliki kartic z različnimi vgrajenimi chipi. To so pravzaprav kompletni mikro računalniki, terminali z odstranjenimi plastičnimi okrovi in podobno. Sogovorniki niso le trgovci, kot pri prejšnjih dveh proizvajalcih, ampak tudi razvijalci hardwara in softwara, vodje proizvodnje, servisa. Tu so doktor znanosti, magistri, inženirji in tehniki.

Informacije se sukajo v glavnem okrog mikro računalnika Partner. Na Parmovi, sedežu delovne organizacije Iskra – Delta nadaljujemo razgovore do šestih popoldne.

Naslednji dan nas odpeljejo gostitelji v Kranj, na ogled proizvodnje Partnerja.

V prostorih Iskre Telematike je organizirana proizvodnja Partnerjev že po načelih prave industrijske tehnologije. Procesorske plošče, razvite v Iskri sestavljajo spominski, logični in drugi chipi, uvoženi od tam, kjer so pač najcenejši. Ponosni so na svoj napajalni modul, katerega so pohvalili že proizvajalci ERE v Novem Sadu. Pred nami se odvija prikazovanje vseh možnosti Partnerja.

Ogledamo si še Iskro Telematiko, kjer opazimo, kako velik skok je bil napravljen v nekaj letih v telekomunikacijski tehniki. Nobenih snopov žic več, nobenih relejev. Povsod sama tiskana vezja, dobesedno  kamor pogledaš, je v obdelavi na stotine tiskanih vezij.

Na zaključnem sestanku v Ljubljani pa se na naše, od navdušenja, razgrete glave zlije mrzla prha.

Partner zaenkrat ne moreš programirati sam, ampak ga prodajajo le kot zaprt sistem z že narejeno aplikacijo. Na našo željo, da bi se sedaj ogledali proizvodnjo mini sistemov, zaradi katerih je komisija sploh dopotovala v Ljubljano, pa se odzovejo z obrazložitvijo, da je za ogled te proizvodnje potrebno posebno vladno dovoljenje.

Infosistem


Za vikend imamo odmor, potem pa spet zbor komisije v Zagrebu. Smo gostje četrtega domačega proizvajalca, Infosistema iz Zagreba. Med gostitelji so tudi predstavniki Rudi Čajevca iz Banja Luke. Spet utonemo v poplavi informacij.

Infosistem skupaj s Selkom iz Kutine proizvaja računalniški terminal po licenci Sperrya iz ZDA. Kot dolgoletni zastopniki Sperrya, prej Sperry-Univac, iščejo domačo delovno organizacijo, ki bi prevzela proizvodnjo mikro, mini, srednjih in velikih računalniških sistemov. Dogovarjajo se z Rudijem Čajavcem o prevzemu proizvodnje hardwara. Software bodo izdelovali v Infosistemu. Printerje bodo kupovali pri TRS v Zagrebu. Potrebno je le še definirati generatorje deviz, ki jih rabijo za začetek, pa bo stekla proizvodnja. Ker od vsega tega še ni nič in ker smo sedeli v Zagrebu in ne v Banja Luki, si proizvodnje seveda nismo mogli ogledati.

Intertrade in TRS


Drugi dan je na vrsti Intertrade iz Ljubljane, s katerim smo se sestali v Tovarni računskih strojev TRS v Zagrebu. Ker smo slišali že od štirih domačih proizvajalcev, da kupujejo TRSOVE printerje, nas je prav zaradi že zanimal pravi obseg te proizvodnje. Sogovorniki so razvijalci softwara, organizatorji proizvodnje in trgovci s strani Intertrade in kompletna tehnična ekipa z direktorjem na čelu s strani TRS. Ponujajo Sistem 1, ki je sestavljen iz centralne enote, diskov, disketnih enot, telekomunikacijskih enot IBM-ove Serije/1, ki  jih v Službi že imamo, ter printerja iz TRS Zagreb, domačega stojala, kablov ter vmesnika in generatorja znakov za printer in terminal. Ponujajo IBM operacijski sistem, ostale sistemske programske proizvode, kot na primer  VESNA in VIVA pa domače.

TRS predstavlja še ostali proizvodni program, ki obsega terminale, mikro računalniške sisteme ter razne seštevalne in druge strojčke. Planirajo kooperacijo z Videotonom za proizvodnjo linijskih printerjev.

Ogledamo si proizvodnjo. Gre za precej samostojno izdelovanje vseh strojnih in finomehaničnih delov za matrični printer. Plastične okrove jim vlivajo v Peku v Tržiču. Vidimo celotno proizvodnjo od rezanja in stiskanja jeklenih profilov do sestavljanja in končnega preizkušanja izdelanih printerjev. Pokažejo nam tudi proizvodnjo terminalov, seštevalnih strojev ter strojčka za testiranje količine glukoze v krvi.

Mladost


Naslednji dan se zberemo pri Mladosti v Zagrebu. Dobra stara Mladost nam predstavi vse iz svojega zastopniškega programa. Poznamo se, saj smo v Službi nekoč že imeli računalniške sisteme iz tega programa. Sogovorniki so spet pretežno le trgovci in projektanti aplikacij. Ker so z dogovori vezani s Tehničarjem in Ivasimom gremo najprej k prvemu. Predstavitev programa. Od terminalov do mini računalnikov vam dobavijo in vse za dinarje. Proizvodni prostori so servisne delavnice. Sprašujemo, kje so delavci. Pa nismo dobili pravega odgovora, tako da še sedaj ne vemo, so bili na malici ali na dopustu. Svetel žarek v celi demonstraciji je bila naprava za direktno mešanje slike s televizijske snemalne kamere z elektronskim merilnikom časa na športnih tekmovanjih. Vse so že prodali olimpijskemu komiteju v Sarajevu, ponujajo pa se jim lepe možnosti za izvoz.

V Ivanić gradu, kamor se zapeljemo z avtobusom nas pozdravijo črpalke za nafto, razsejane po vsej širni posavski pokrajini. Občina se je odločila za računalniško industrijo in res se je zbralo tu nekaj entuziastov, ki sestavljajo ekrane in mikro računalnike, uvožene iz Madžarske. Ko nam pomočnik direktorja na moč resno izda skrivnost njihove inovacije za preizkušnjo terminalov, ki naj bi bila vožnja s tovornjakom po slabi makadamski poti in pokaže nekaj kontejnerjev, obloženih z ivernimi ploščami, v katere bodo drugo leto preselili proizvodnjo, pa se lahko le še trpko nasmejimo.

Ei


Čez teden dni se zberemo v Beogradu. Zaradi Bitefa je po hotelih strašen naval. Komaj uspemo dobiti že davno rezervirane sobe. Naslednje jutro krenemo z malim avtobusom naravnost v Niš. Kratek postanek v Svetozarevu, kjer se direktor podružnice pritožuje nad trenutno politiko zaposlovanja. Delovni čas v plačilnem prometu je raztegnjen do polnoči, primanjkuje mu še delavcev.

V Ei Niš naletimo na povsem profesionalno predstavo, ki se je ne bi sramoval noben Amerikanec, o njihovi računalniški industriji. Ei je kupil licenco od Honeywella in zgradil dokaj veliko proizvodno dvorano. Pokažejo nam del svoje bazne elektronske industrije. Nekaj izbrancev nas gre gledat proizvodnjo računalniških chipov, in to od osnovne silicijeve ploščice dalje. Odenejo nas v »skafandre«, razprašijo v posebnih komorah in že smo v »posvečenih« prostorih. Ko smo se gledali tako oblečene mi je bilo prvič res žal, da ne nosimo s seboj fotoaparata. Belo ogrnjene inženirje iz SDK vodi ekonomist iz Ei. Tako smo si bolj slabo lahko potešili radovednost.

V proizvodni dvorani nam ponosno pokažejo linijo za spajkanje tiskanih vezij, računalnik za testiranje, aparat za preizkušanje električnih spojev na tiskanih vezjih in aparat za programiranje ROM. Osvojili so proizvodnjo materialnih delov računalnika, napajalni del za ekrane, plastične dele in enoslojna tiskana vezja. Vse periferne enote v celoti uvažajo. Osredotočili so se predvsem na proizvodnjo centralne enote. Pri nakupu njihovih proizvodov je dobro pripraviti vsaj 50 % deviznih sredstev. Na vprašanje, zakaj so se odločili ravno za Honeywell nam nasujejo zveneča imena skoraj vseh inštitutov v Beogradu, ki so sodelovali pri izboru. Obdelamo še sistemsko programje, možnosti za izdelavo aplikativnega programja, servis, šolanje, kako bi Ei pomagal pri eventualnem prehodu SDK na sisteme Honeywell in se poslovimo. Obisk je trajal dva dni, mudi se nam spet v Beograd k Energoprojektu. To je zastopnik ameriškega Bunker Rama, ki izdeluje bančne terminale. Proizvodnje seveda ni nikjer, še servisna delavnica je dokaj skromna. Naslednji dan sedimo v Novem Beogradu pri Interkomercu. Prvič je z nami tudi direktor SOZD. Pri prejšnjih obiskih smo se vrteli boj na ravni temeljne organizacije združenega dela ali kvečjemu delovne organizacije. Zastopniški program poznamo, ogledamo si proizvodnjo. Vidimo njihovo servisno delavnico in nove proizvode iz zastopniškega programa.

Unis


Naslednji teden smo gostje Unisa iz Sarajeva. Trudijo se, da bi mi dojeli kako so veliki in močni. Prvič naletimo na pojem »svetovna hiša«. So zastopniki NCR in imajo z njim kooperacijo v proizvodnji centralne enote mini računalnika. Seveda pa je treba vedeti, da so  vse kooperacije v Jugoslaviji na računalniškem področju bolj enosmerno in nikakor ne pomenijo enakopravnega sodelovanja pri delu na istem proizvodu. V načrtu  imajo popolno osvojitev proizvodnje od tiskanih vezij dalje in postati največji proizvajalec pri nas. Tu prvič priznajo, da pri izbiri tujega partnerja niso sodelovale znanstvene ali raziskovalne ustanove. Odpeljemo se v Mostar na ogled proizvodnje. Videli smo proizvodnjo elektronskih računskih strojčkov, ki pa jo še v precejšnji meri predstavlja sestavljanje raznih uvoznih komponent, ter preizkušanje centralne enote mini računalnika. Po ogledu teh prostorov, kjer so s to dejavnostjo pravzaprav šele začeli, se odpravimo spet na pot. Pogled na izpraznjeno akumulacijsko korito hidroelektrarne na Neretvi je pošasten. Ker je cesto zasul plaz, se po obvozu vrnemo v Sarajevo.

Energoinvest


Srečamo se z naslednjim velikanom, Energoinvestom. Za mizo v sejni sobi je posedlo na kupe doktorjev znanosti, magistrov in inženirjev.  Tu so tudi predstavniki elektro fakultete iz Sarajeva. Energoinvest se predstavi kot proizvajalec sistemskega univerzalnega programa. Proizvodnje hardwara pravzaprav nima, čeprav so nam pokazali prototip osebnega računalnika – mikro računalnika ter mini računalnik Energodelta, ki pa je v celoti PDP računalnik.

Nikola Tesla


Preostane nam še Nikola Tesla iz Zagreba. To je tovarna telekomunikacijske tehnike in vidimo sorodne delovne faze kot pri Iskri – Telematiki v Kranju. Kupljeno imajo licenco pri Ericsonu iz Švedske. Prvič naletimo na pojav, da inozemski partner tudi precej kupuje pri svojem jugoslovanskem kupcu licence. Tudi tu imajo močno softwarsko ekipo z nekaj doktorji znanosti in drugimi strokovnjaki. Službi so ponudili svoje modeme, ki jih potrebujemo za telekomunikacijski prenos podatkov.

Zaključek


Ko na koncu sestavljamo bilanco, imam občutek, kot da sem na robu globokega brezna. Prave proizvodnje računalniških sistemov pravzaprav nismo videli nikjer. Skoraj vsa dejavnost pri nas se omejuje na testiranje že izdelanih sklopov. Seveda pa je tudi nivo testiranja različen. Ponekod gre le za preizkus, če cela enota računalniškega sistema – to je centralna enota, printer, diskovna enota itd.  sploh dela ali ne. Spet drugod testirajo posamezne logične in fizične sklope in jih šele nato sestavijo v neko zaključeno enoto sistema. Še najdlje so proizvajalci prišli pri sestavljanju terminalov – ekranov in mikro računalnikov. Tu gre za lastno proizvodnjo tiskanega vezja in njeno kompletiranje. Razen za napajalne sklope, se osnovni elementi za tiskana vezja v pretežni meri uvažajo. Za preizkus tako izdelanih sklopov imajo skoraj vsi naprave za preizkus kvalitete spajkanja in spajkalne stroje. Posebno spajkalni stroji so ponekod močno predimenzionirani. Ker gre praviloma povsod za relativno majhne serije, je sestavljanje osnovnih sklopov povsod ročno in zato tudi počasno.

Sistemsko programje je praviloma uvoženo. So poizkusi, da bi se jih označilo za domače, vendar gre bolj le za poimenovanje tujega programja z domačim imenom. Seveda so tudi tu izjeme. Posebno pri programju je zastrašujoče dejstvo, da ni pri nas nihče uspel od svojega dolgoletnega tujega partnerja, tako rekoč prijatelja, izsiliti pomoč pri prodaji na tujem trgu. Programje je v svetu čedalje dražje, v Jugoslaviji imamo strokovnjake, ki so sposobni izdelati taka programja, ki bi bila zanimiva tudi tujcu, vendar vse to ne znamo in ne moremo prodati.

V zvezi s prodajo računalnikov na zunanjem trgu, so nam skoraj vsi pritrdili, da nimajo niti najmanjših možnosti in da niti ne poizkušajo kaj takega. Tu gre tudi za administrativne metode zavarovanja tujega partnerja. Nekatere licenčne pogodbe čisto direktno usmerjajo našega tako imenovanega proizvajalca na točno odrejena zunanja tržišča. Pa še za tako prodajo, v nekakšno Culukafrijo, mora Jugoslovan dobiti ameriško vladno dovoljenje.

Zastavlja se seveda vprašanje, kakšno perspektivo sploh ima vseh 47 proizvajalcev,  ali 12 večjih proizvajalcev v Jugoslaviji. Smo vse licence kupili zato, da imamo v trezorjih skrito dokumentacijo na mikro karticah in na podlagi nje štancamo metalne nosilne elemente? Ali  je sploh mogoče, kljub vsej dokumentaciji izdelati toliko različnih računalniških sistemov pri nas?

Zaenkrat uspevajo vsi, in to zato, ker tu ne vladajo niti najbolj osnovne ekonomske zakonitosti. Dinarske cene so astronomske, tako da pokrivajo vse stroške in še za priboljšek kaj ostane. Če organizacija posluje kljub temu z izgubo, se to njej nikjer ne pozna, še najmanj pa pri osebnih dohodkih. Ker je domače tržišče ograjeno z visokimi ograjami, se proda vse, kar se sestavi.

Kljub planskemu gospodarstvu, saj imamo odbore za planiranje vse od občine do federacije, načrtovanje ni niti malo sinhronizirano.  Vsaka občina ima svoj računalniški načrt, pa vsaka republika svojega, no, le federacija je brez njega. Obstojajo seveda dokumenti Kraigherjeve komisije, ki pa bodo, vsaj tako izgleda, ostali le mrtva črka na papirju.

Tako se znajdeš v začaranem krogu pravih strokovnjakov na računalniškem področju, entuziastov, trgovcev in navadnih špekulantov. Domači proizvajalec je vsak tisti, ki je tako registriran in ima tako že na osnovi tega dokumenta pravico preprečiti nakup računalnika direktno na zunanjem trgu. Če bi se kdaj pri nas slučajno začelo poslovati po ekonomskih načelih, če bi nizka cena dinarja veljala le za izvoznike in ne za uvoznike in bi bili proizvajalci malo bolj izpostavljeni tuji konkurenci, koliko jih bo preživelo? Bo preživel tisti, ki ga bo morala izbrati Služba? Ali pa bi sploh kdo ponudil Službi »svoje« računalnike, če bi le-ta ostala brez obljubljenih deviznih sredstev?

Informacijskega sistema Službe, predvsem pa plačilni promet, si brez računalniške tehnike in tehnologije ne moremo več predstavljati, še manj pa izvajati. Služba družbenega knjigovodstva se je pričela opremljati s prvimi računalniškimi sistemi leta 1972. Instaliranje te opreme v organizacijskih enotah SDK je potekalo postopoma. Danes ima Služba v vseh svojih podružnicah skupaj 166 računalniških sistemov ter 1616 avtonomnih strojev in 217 terminalov za zajemanje podatkov.

Po dvanajstih letih je oprema, ki je bila kupljena prva, zastarela, število okvar je izredno visoko, skratka, treba jo je zamenjati. Poudariti je tudi treba, da je imela Služba do sedaj vedno možnost izbirati res tehnično najsodobnejšo opremo. IBM Serijo 1, na primer, je Služba kupila celo prva v Evropi. Sistemi  iz družine velikih računalniških sistemov IBM 370 nosijo najnižje tovarniške serijske številke. Služba je prevzela tudi interaktivno tehnologijo dela med prvimi v državi. Opremo je Služba kupovala za devizna sredstva, ki jih je odobravala Skupščina SFRJ, vir pa je bila Narodna banka Jugoslavije.

Tudi za letos je Služba dobila pravico do določenega v skladu z ekonomsko situacijo države, zmanjšanega zneska deviznih sredstev. Vendar kljub temu letos ni bil kupljen niti en sam nov računalniški sistem. Procedura nakupa se je zaskočila na Zveznem komiteju za zunanjo trgovino na izrecno zahtevo Zveze gospodarske zbornice, v kateri proizvajalci računalniške opreme v Jugoslaviji zatrjujejo, da lahko s svojo proizvodnjo zadovoljijo vsem trenutnim in dolgoročnim potreba Službe.

V Jugoslaviji je trenutno registriranih preko 40 tako imenovanih proizvajalcev računalniške opreme. Vsi so povezani z licenčnimi in kooperacijskimi pogodbami s proizvajalci te opreme na zahodu in vzhodu. Večina od njih ima take pogodbe podpisane z več različnimi partnerji, katerih proizvodni program se celo prekriva. Skoraj večina domačih proizvajalcev naj bi proizvajala mini in mikro računalniške sisteme, avtonomne stroje ali terminale za zajemanje podatkov, telekomunikacijsko premo, sistemsko programje, aplikacijsko programje nekaj pa tudi velike in največje računalniške sisteme. Strokovni časopis »Praksa« navaja v najnovejši številki samo nekaj podatkov o takem sodelovanju z inozemskimi partnerji:

Elektronska industrija – Niš

  • Honeywell, ZDA (licenca, pogodba o skupnem vlaganju)
  • Kienzle, ZR Nemčija (dolgoročna kooperacija)
  • RCA, ZDA (licenca)
  • Robotron, DR Nemčija (tehnično sodelovanje).

Iskra – Ljubljana

  • DEC, ZDA (tehnično sodelovanje)
  • IBM, ZDA (licenca)
  • Siemens, ZR Nemčija (tehnično sodelovanje)
  • Control Data Corporation, ZDA (tehnično sodelovanje)

Tovarna računskih strojev – Zagreb

  • IBM, ZDA (tehnično sodelovanje)

Novkabel – Novi Sad

  • Videoton, LR Madžarska (dolgoročno kooperacija)

Radioindustrija – Zagreb

  • Nixdorf, ZR Nemčija (licenca)

Nikola Tesla – Zagreb

  • Ericson, Švedska (dolgoročno tehnično sodelovanje)

Unis – Sarajevo

  • NCR, ZDA (dolgoročna kooperacija)
  • Olympia Werke, ZR Nemčija (dolgoročna kooperacija)

Rudi Čajavec – Banja Luka

  • Teledyne Sistem, ZDA (licenca)

Digitron – Buje

  • MAEL, ZDA (licenca)

Gorenje – Titovo Velenje
  • Robotron, DR Nemčija

Energoprojekt – Beograd

  • Bunker Ramo, ZDA (dolgoročna kooperacija)
  • General Automation, ZDA (dolgoročna kooperacija)
  • Inforex, ZDA (dolgoročna kooperacija)

Ivasim – Ivanić grad

  • Mera Metronex, LR Poljska (licenca)
  • Aplle, ZDA (licenca)

Kot proizvajalec se je javil tudi Interkomerc – Informatika, ki naj bi proizvajal računalniške sisteme Burroughs in drugi. Večina tako imenovanih proizvajalcev sploh nima niti proizvodnih prostorov niti delavcev, še manj pa deviz za uvoz sestavnih delov ali proizvodnjo lastnih sestavnih elementov. Prav vsi pa imajo opravljene registracije na sodiščih za tako delo, cel kup samoupravnih sporazumov z vsemi ostalimi »proizvajalci« v državi in še več načrtov, kaj vse bodo proizvajali. Razen ene same izjeme še nihče ni nikdar sestavil sistemski program za bilo kateri računalniški sistem, ki predstavlja bistveno komponento pri uporabi računalnike opreme.

Od kje taka vnema za proizvajanje računalnikov, ki je tržišče »lačno« še mnogo manj zahtevne tehnike? Je to želja po pridobivanju znanja o tehnologiji izdelave take opreme ali celo čut odgovornosti do naše družbe, ki je željna informacij in »pripravljena« na vse stroške samo da bi objektivno in hitro informirala vsakega občana? Morda je to želja po znanju o novi elektronski tehnologiji? Zakaj torej ni kasetofonov, magnetofonov, stereo radijskih sprejemnikov, televizorjev? Istočasno nam pa 40 domačih proizvajalcev ponuja terminale, diskovne enote, enote za magnetne trakove, najhitrejše tiskalnike in drugo vrhunsko tehniko.

Akustični stolpič Gorenje, ko se  je še dobil za dinarje, je menda stal okoli 100.000 N din. Za mikroračunalnik, ki premore ekran in tipkovnico morate odšteti okrog 2.000.000 N din pa ga ni kaj več kot za en televizor. Toda mikro računalniki ni za navadnega potrošnika, ki mu je vir sredstev pač mesečna plača. To mašinerijo kupuje združeno delo, kjer se ne glede tako dlakocepsko na vsak dinar. Tu je mogoče iztržiti za dolar tudi desetkrat več kot bi se zanj dobilo dinarjev na deviznem trgu, če bi seveda obstajal.

Mogoče je tu vzrok za tako zavzetost. Živimo pač v Jugoslaviji in potrebujemo dinarje, ki ga pri ustvarjenem dohodku večinoma prelijemo v osebne dohodke.

Devize za uvoz te opreme pa je težko pridobiti. Te devize so raznolikega izvora: od izvoza papirja, bakra in podobnih reči. Zanimiv je torej kupec, ki ima devize in to po možnosti take iz neidentificiranega izvora, brez obveznega izvoza na konvertibilno tržišče.

Res je, da nekateri prodajalci zahtevajo le tretjino od dinarske cene v devizah. Strukturiranje te dinarske cene ne poznamo, težko pa je tudi dobiti informacije o devizni ceni sistemov na prostem trgu na zahodu ali pri pravih proizvajalcih.

Težko je verjeti, da bi zunaj naših meja kdo prodajal karkoli za dinarje. Prav lahko pa je verjeti, da je težko ali pa nemogoče dobiti pri nas devize, ki ne bi bile pogojene z izvozom končnih izdelkov. Ali je torej prava cena teh izdelkov tista tretjina iz celotne dvokomponentne cene na našem tržišču? Odgovore na taka vprašanja je težko dobiti. Še teže je spraševati, ker človeku radi nalepijo etiketo protinacionalnega elementa.

Služba družbenega knjigovodstva hoče poiskati domačega proizvajalca, ki bi jo bil sposoben oskrbovati dolgoročno z vso potrebno računalniško tehniko in jo seveda tudi solidno vzdrževati. Služba je razpisala decembra 1982 natečaj za preverjanje sposobnosti domačih proizvajalcev za dolgoročno sodelovanje na področju proizvodnje hardwara in softwara. Javilo se je 12 kandidatov iz skoraj vseh republik, od katerih bi eden proizvajal Burroughs računalniško opremo, ostali pa kakšno drugo, le tisto ne, ki  jo v Službi že imamo. Zatorej bo odločitev težka, saj zahteva spremembo tehnike in s tem morebitno uvajanje novih aplikativnih programov, kar Služba ocenjuje za najtežjo komponento vsega tega procesa menjanja tehnike.

Služba je organizirala skupen sestanek z vsemi kandidati za proizvodnjo ter na njihovo zahtevo sklenila obiskati vsakega posebej, da se na licu mesta prepriča o njegovi sposobnosti za proizvodnjo računalniške opreme. Svet Službe je nalogo zaupal komisiji sveta za področje avtomatske obdelave podatkov, ki mora nalogo opraviti še letos. Do marca prihodnjega leta pa naj bi se Služba dokončno odločila za proizvajalce, od katerih bo v prihodnjih letih kupovala to opremo. Videli bomo, ali jih bo šest ali eden.

 november 1983

nedelja, 2. september 2001

Strici v belih haljah


Leta 1976 sem  imel  priliko  videti strice v belih haljah, ki nekaj delajo v tisti stekleni sobi v II. nadstropju SDK Ljubljana na Cankarjevi cesti. Seveda mi takrat nič ni bilo jasno kaj oni tam delajo.

Kdaj pa kdaj sem dobil  rumene luknjane trakove in konfete za katere sem šele mnoga leta kasneje ugotovil zakaj so bili v uporabi in zakaj so imeli toliko luknjic. Leta 1990 sem začel delati kot sortirec dokumentov  na SDK Cankarjeva in leta 1993 bil prerazporejen v SROP na obdelavo plačilnega prometa kot operater in imel priliko delati še s ta zadnjim IBM hostom (uff kako smo ga bili veseli !), saj se je  obdelava plačilnega prometa z njim  skrajšala.

Spomin se, da ta host ni bil nov ampak rabljen iz Nemčije (to mi nikoli ni bilo jasno, saj denar  ne bi bil problem za novega…). Ja to so bili (zame) dobri časi, prvo službo sem dobil takoj po vojski, non-stop so bili ob plači neki dodatki, Markovič je naredil en super tečaj marke prosti dinarju pa sem si lahko omislil skoraj novo stoenko.

sreda, 8. avgust 2001

Elektronski prenos denarja

Mnenje Centrale v Ljubljani


Služba družbenega knjigovodstva mora stalno skrbeti za to, da opravlja svoje naloge čim bolj učinkovito in ekonomično, zato mora metodologijo in tehniko dela opravljanja svojih nalog stalno prilagajati najsodobnejšim dosežkom na posameznih področjih dela. Takoj je Služba že leta 1969 v »Programu avtomatizacije poslov v SDK« opredelila cilje razvoja posameznih poslov Službe in začrtala njihovo postopno realizacijo.

V prvi fazi, za katero je bila predvidena avtomatizacija posameznih opravil Službe, je bila večina organizacijskih enot Službe opremljena z elektronskimi računalniki. Vendar pa se s tem sama tehnologija dela na področju opravljanja plačilnega prometa in obdelave podatkov ni bistveno spremenila, saj so bili posamezni delovni postopki samo prevedeni z ročnega na strojni način dela.

Idejne rešitve za modernizacijo tehnologije dela v plačilnem prometu so bile dane šele v »Osnovni koncepciji modernizacije tehnologije dela v SDK«, ki je bila osnova za začetek druge faze avtomatizacije opravil Službe, za katero je bilo načrtovano, »da se povežejo organizacijske enote Službe brez dostavljanja nalogov plačilnega prometa«. Začelo se je uvajanje telekomunikacijskega prenosa sredstev in podatkov z nalogov plačilnega prometa med organizacijskimi enotami Službe, ki še traja. V »Razvojnem programu SDK za obdobje od 1986 do 1990« je opredeljen končni cilj avtomatizacije plačilnega prometa v Službi, najhitrejši prenos sredstev in podatkov med udeleženci plačilnega prometa, z uvedbo »elektronskega prenosa denarja«.

Elektronski prenos denarja, ki je koncipiran v »Idejnem projektu avtomatizacije opravil Službe na podlagi rešitev iz domače proizvodnje« pomeni interaktivno zvezo uporabnikov družbenih sredstev z bazo uporabnikov družbenih sredstev ter dinamično obdelavo in prenos podatkov. Tako bi bile posamezne transakcije med pobudnikom (dolžnikom, plačnikom) in uporabnikom podatkov (upnikom, prejemnikom) opravljene v »sekundnem področju«.

Po opremljanju organizacijskih enot službe z elektronskimi računalniki v sedemdesetih letih in uvajanju telekomunikacijskega prenosa sredstev in podatkov z nalogov plačilnega prometa med organizacijskimi enotami Službe v osemdesetih letih je torej nadaljnja usmeritev Službe na področju razvoja plačilnega prometa, da se do konca leta 1990 ustvarijo pogoji za uvajanje elektronskega prenosa denarja v devetdesetih letih. Osnovne aktivnosti, analize, študije in projekti, ki jih je treba izdelati pred uvedbo elektronskega prenosa denarja, so določene s »Programom modernizacije informacijske dejavnosti Službe ter obdelave in prenosa podatkov plačilnega prometa v državi«.

V okviru naloge »Razvoj in napredek delovne tehnologije Službe ter oblikovanje in uvajanje baze podatkov« so predvsem pomembni projekti:

  • analiza podatkov, ki se zagotavljajo prek plačilnih nalogov, s kritično oceno obsega in vsebine podatkov in predlogov za racionalizacijo in prilagoditev potrebam uvajanja sistema elektronskega prenosa denarja in modernizacije informacijskega sistema Službe,
  • analiza sistema žiro in drugih računov, ki jih vodi Služba, z analizo konstrukcije žiro računa, kritično oceno sedanjega stanja in predlogi za racionalizacijo in prilagoditev potrebam elektronskega prenosa denarja ter modernizacijo te dejavnosti,
  • projekt standardízacije sporočil med udeleženci v plačilnem prometu, podatkov za spremljanje finančnih tokov in stanja sredstev ter podatkov za druge analitične potrebe,
  • projekt modernizacije opravil likvidature, blagajne in trezorja.


Od teh nalog je realizacija prvega projekta začrtana za letošnje leto, drugega, tretjega in četrtega pa za naslednje leto.

Več projektov je tudi predvidenih že za letošnje, predvsem pa za prihodnji dve leti s področja "Dograditev obstoječega računalniško komunikacijskega omrežja SDK in razvoj sodobnega računalniško komunikacijskega omrežja na podlagi obdelave in prenosa transakcij«.

Mnenje podružnice Novo mesto


Za uvedbo elektronskega prenosa denarja (EPD) v prihodnosti, so v naši Službi po našem mnenju realne možnosti. Za obdelovalne sisteme, ki imajo priključene ekranske terminale za neposreden vnos podatkov, bi bilo potrebno verjetno samo povečati centralni in diskovni spomin. Večji problem pa bodo predstavljale komunikacijske zveze oziroma programje za te, brez njih pa se sistem elektronskega denarja ne more uveljaviti.

Za uvedbo elektronskega denarja pa mora biti izpolnjen še pogoj, da delamo z bazami podatkov. Te pa naj bi bile med seboj komunikacijsko povezane. Za povezavo v pogojih EPD je potreben terminal s tiskalnikom, ki je lociran na šalterjih podružnice (tudi v drugih organizacijskih delih, npr. v analizah, internem računovodstvu), v ekspoziturah ali pri samem uporabniku družbenih sredstev. Omogočeni morajo biti:

  • neposreden (on-line) vnos,
  • kontrola in ažuriranje podatkov ter
  • pristop v vedno ažurno stanje baze podatkov.

Zagotovljen mora biti enoten način vnosa podatkov ter, zaradi možnega direktnega pristopa k podatkom, ustrezne programske rešitve za zaščito podatkov.

Prednosti sistema EPD vidimo v naslednjem:

  • denar se v toku dneva lahko obrne večkrat,
  • uporabnik družbenih sredstev ima stalen vpogled v stanje na njegovih računih,
  • banke, če se neposredno povežejo z računalnikom SDK imajo tekom dopoldneva vpogled v sredstva svojih deponentov, potreba po koriščenju rezervnega sklada ali obvezne rezerve se zmanjša,
  • čas za sprejemanje nalogov se bo lahko podaljšal, ker ne bomo več vezani na uro oddaje zbirnih aviz,
  • odpade papir (nalogi),
  • odgovornost za napake pri direktnem vnosu pri uporabnikih odpade nanje. Če je vnos tam, kjer podatek nastane, je običajno tudi napak manj,
  • uporabnik lahko prenaša vsak nalog zase, sproti, sedaj le enkrat do dvakrat na dan.


Kontrola kritja na računih bi morala biti zagotovljena z računalniškim programom, za vsebinsko kontrolo pa bi morala biti kontrolorju zagotovljena možnost vpogleda prek terminala v vsako transakcije.

Problem pa vidimo v naslednjem: Če na žiro računu nalogodajalca ni dovolj sredstev za vse posredovane naloge, se uvede vrstni red plačil po prednosti. Računalnik naj bi izločil »nepomemben« nalog, ki je brez kritja za unovčenje naslednjega dne. Kako bo lahko izločen nalog, ki je že ažuriran v datoteki podružnice iniciative, prav tako pa tudi v podružnici izvršitve, da bo npr. lahko izvršen kasneje predloženi »pomemben« nalog. V sedežu izvršitve je denar že lahko porabljen.

Iz razgovorov, ki smo jih imeli z večjimi uporabniki družbenih sredstev v zvezi z izmenjavo podatkov na magnetnih trakovih, smo hkrati spoznali, da jih tak način poslovanja zelo zanima.

Nanizala sem samo nekaj razmišljanj p sistemu elektronskega denarja podatkov, katerega premalo poznam, da bi lahko globlje razpravljala o njem. Prepričana pa sem, da bo razvoj naše tehnologije in tehnike usmerjen k temu cilju, kar lahko razberemo tudi iz programov razvoja Službe. Najprej pa moramo prestopiti še nekaj »stopničk«, uvesti TK prenos, začeti delati z bazami podatkov, temu pa bo sledil elektronski prenos denarja.

Žal včasih v naši Službi manjka zagnanosti, ki bi potiskala kolo razvoja hitreje.


November 1987

Novi obrazci


Novi obrazci za opravljanje plačilnega prometa


Marec 1985


V sklopu programa strokovnega izpopolnjevanja delavcev, ki opravljajo določene zadeve pomembne za Službo družbenega knjigovodstva (Glasnik SDK št. 12/84) je bil dne 19. in 20. februarja v prostorih Centrale SDKJ v Beogradu seminar za predavatelje, ki bodo usposabljali delavce SDK z uporabo novih obrazcev plačilnega prometa.

Seminar so vodili strokovni sodelavci plačilnega prometa iz Centrale SDKJ.

Predavanje je bilo razdeljeno na tri osnovna tematska področja in sicer:

  1. osnove organiziranja in odgovornosti v SDK
  2. povezanost obdelave nalogov plačilnega prometa in avtomatizacije
  3. obdelava nalogov plačilnega prometa.

V uvodnem delu so nas seznanili z razlogi, ki so privedli do sprememb obrazcev plačilnega prometa. Novi obrazci se uvajajo predvsem zaradi tehnoloških razlogov. Sedanji obrazci namreč niso primerni za opravljanje sodobnega plačilnega prometa (TK prenos podatkov), ker nimajo potrebnih elementov in se zato sedaj pojavljajo v zvezi s tem reklamacije. Zaradi tega so obrazcem dodani novi elementi, ki bodo zagotavljali kvaliteten prenos podatkov.

Pomemben razlog zaradi katerega se uvajajo novi obrazci plačilnega prometa je tudi racionalizacija. Obrazci bodo tiskani v manjšem številu izvodov in bomo na tak način privarčevali drag uvožen papir. Uveden je tudi nov obrazec "Zbirni nalog za prenos".

Uporabniki družbenih sredstev bodo predložili le en zbirni prenosni nalog, s katerim bodo lahko poravnavali neomejeno število obveznosti. Ker pa morajo biti zbirnemu nalogu za prenos priloženi v enem izvodu tudi nalogi odobritve, bo prišlo do racionalizacijo le pri tistih uporabnikih družbenih sredstev, ki imajo uvedeno tiskanje obrazcev na računalniku, kajti zbirni nalog in naloge odobritve bo izpisal računalnik.

Področje plačilnega prometa v državi urejata Zakon o službi družbenega knjigovodstva (ur. l. SFRJ št. 70/83) in Zakon o temeljih kreditnega in bančnega sistema (ur. l. SFRJ 2/77, 59/81 in 9/84). 91. člen Zakona o SDK določa, da obliko, vsebino in uporabo enotnih obrazcev za opravljanje plačilnega prometa v državi prek službe podpiše z navodilom generalni direktor službe, obrazce izdaja SDK.

Navodilo o obliki, vsebini in uporabi enotnih obrazcev za opravljanje plačilnega prometa je bilo objavljeno v uradnem listu SFRJ št. 51/84 in 67/84.

V nadaljevanju predavanja smo se udeleženci podrobno seznanili z vsebino in uporabo enotnih obrazcev plačilnega prometa.

Obrazec plačilnega prometa delimo na štiri osnovne skupine, in sicer:
  1. za gotovinska vplačila in izplačila
  2. za brezgotovinska plačila
  3. interne obrazce službe
  4. za obračun s poštami
  5. ostale obrazce plačilnega prometa.
Najbolj pa so nas seveda zanimale novosti pri obrazcih plačilnega prometa. Najpomembnejše novosti so:

  • Vsem obrazcem plačilnega prometa za gotovinska, brezgotovinska izplačila oz. nakazila in internim obrazcem službe je dodan nov element "Način izvršitve". Z oznako v tem elementu bo pojasnjeno na kakšen način naj se izvrši plačilo (npr. teleksom, TK prenosom, s telefonom ali z zbirnim avizom)
  • Obrazcem je dodan nov element »Številka investicijskega objekta«. Pri vsakem investicijskem izplačilu bo moral biti v tej oznaki podatek.
  • Pri elementa »Šifra razčlenjenega prometa« je prednjim dodana oznaka za zvezo. Oznako za zvezo v elementa "Šifra« vpiše nalogodajalec - uporabnik družbenih sredstev, šifro razčlenjenega prometa pa delavec službe. Podlaga za vpis številke oznake za zvezo in šifre razčlenjenega prometa je opisno vnesena v element "Namen nakazila«.
  • Tako npr. oznaka za zvezo 01 pomeni, da se plačilo vrši po fakturi, oznaka 08, pa da gre za plačilo davkov in prispevkov ipd.
  • Na obrazcih plačilnega prometa je določen poseben prostor za vpisovanje številčnih oznak za elemente »Sklicevanja na številko« (odobritev) in »Sklicevanje na številko« (obremenitev). Tudi ta element je sestavljen iz dveh polj. Številka osnovnega modela se vpiše ,v prvo polje, vsebina pa v drugo polje.
  • Uporabniki družbenih sredstev morajo določiti vsebino elementa »Sklicevanje na številko«, tako kot je določeno z navodilom v obliki, vsebini in uporabi enotnih obrazcev plačilnega prometa (ur. l. SFRJ št. 67/84) najpozneje do l. aprila 1986. Pravilno označevanje podatkov v elementu »Sklicevanje na številko«, bo omogočilo plačila podatkov po TK.
  • Uveden je nov obrazec za opravljanje plačilnega prometa »Zbirni prenosni nalog«. Z njim bodo uporabniki družbenih sredstev hkrati poravnali več obveznosti. UDS bodo lahko predložili SDK magnetni nosilec podatkov s podatki iz nalogov za nakazila. Temu bodo priloženi zbirni nalog za prenos, izpisan na računalniku, ki bo moral vsebovati vse elemente za vse posamezne naloge vsebovane na magnetnem nosilcu podatkov.
  • Obrazci plačilnega prometa bodo tiskani v manjšem številu izvodov.
  • Ukinjajo se tudi obrazci, ki so se izkazali kot nepotrebni.

Po končanem predavanju se je razvila zelo živahna razprava. Ker smo bili na seminarju predstavniki podružnic SDK iz vseh republik in avtonomnih pokrajin je bila razprava zelo zanimiva.

Ugotovili smo, da na nekaterih področjih dejavnosti službe ne postopamo enotno.

Menim, da so takšni seminarji zelo koristni, saj se na njih ne pridobiva le novo znanje, ampak se usklajujejo stališča in uvajajo enotni postopki pri delu SDK.


Novi obrazci - hitrejši plačilni promet


Januar 1985


Vsi projekti, ki jih služba že leta razvija s ciljem, da bi modernizirala tehnologijo dela, imajo predvsem namen, da se pospešijo plačila med udeleženci v plačilnem prometu, da se poveča zanesljivost opravil plačilnega prometa in da bi bil ta čim cenejši. Vse to naj bi omogočil telekomunikacijski prenos podatkov z nalogov plačilnega prometa med vsemi organizacijskimi enotami službe v državi. Sedaj je to poskusno uvedeno le med nekaterimi večjimi podružnicami na območju
Jugoslavije. Predvideno pa je, da naj bi se telekomunikacijski prenos podatkov z nalogov plačilnega prometa začel že letos širiti; vanj naj bi se postopoma vključevale organizacijske enote službe, ki bodo imele potrebna tehnična sredstva.

Eden izmed pogojev za uspešno opravljanje telekomunikacijskega prenosa podatkov z nalogov plačilnega prometa pa so dovolj številne in točne informacije na obrazcih plačilnega prometa. Obrazci plačilnega prometa morajo imeti toliko in tako sestavljene podatke, da bodo imeli udeleženci v plačilnem prometu prav tako popolne informacije o opravljenem plačilu kot sedaj, čeprav ne bodo več prejemali originalnih dokumentov, ker se ti ne bodo več pošiljali med organizacijskimi enotami službe.

Zaradi tega so bili pripravljeni novi obrazci plačilnega prometa, ki se bodo začeli uporabljati l. aprila 1985.

V primerjavi z obrazci, ki se sedaj uporabljajo, so novi obrazci precej drugačni, tako po obliki kot vsebini. Za uporabnike družbenih sredstev bodo cenejši, namesto sedanjih štiri in pet-delnih obrazcev, so novi obrazci tri in štiri-delni. Novi obrazci nimajo več naloga za odobritev, ki ga sedaj dobiva in hrani organizacijska enota izvršitve. Zato, da bi se zagotovila čim bolj logična zveza med opisi na levi strani obrazcev in številčnimi elementi na desni strani, je na nekaterih obrazcih spremenjen razpored elementov.

V zvezi s telekomunikacijskim prenosom podatkov pa je predvsem pomembno, da novi obrazci vsebujejo več podatkov, in to numeričnih podatkov, ki se bodo lahko računalniško kontrolirali. Zaradi vsebinsko in tehnično popolnejšega zajemanja podatkov o investicijskih plačilih, je na vseh obrazcih predviden prostor za vpis številke investicijskega objekta, ki jo vpiše nalogodajalec. Tako kot sedaj, bo praviloma tudi na novih obrazcih plačilnega prometa izpolnjeval šifro razčlenjenega prometa delavec službe, nalogodajalec - dolžnik pa bo moral v prostor pred šifro vpisati dvoštevilčno število, tako imenovano oznako za zvezo, ki bo v telekomunikacijskem prenosu podatkov omogočila upniku informacijo o »namenu nakazila«. Sedanji obrazci imajo samo eno vrsto podatkov o "sklicevanju na številko«, ki upniku podrobneje pojasnjuje oziroma opredeljuje »namen nakazila« dolžnika. V novih obrazcih pa je tej informaciji dodana še ena, in to "sklicevanje na številko« (obremenitev).

Ta informacija naj bi služila nalogodajalcu - dolžniku, predvsem bankam, internim bankam, in drugim, kadar opravljajo plačila v imenu in za račun druge osebe ali pa v določenih predpisanih primerih. Bistveno je, da vse podatke o »sklicevanju na številko«, tako obremenitev kot odobritev, izpolnjujejo uporabniki družbenih sredstev in to na predpisan način, tako, da bo služba lahko zagotovila točen in kontroliran prenos informacij od dolžnika do upnika v telekomunikacijskem prenosu podatkov z nalogov plačilnega prometa, ko upnik ne dobi več originalnega sporočila.

Ker pa se bo telekomunikacijski prenos podatkov z nalogov plačilnega prometa lahko le postopoma širil in uvajal, in se bodo sedanji načini prenosa podatkov po telefonu, teleprinterju in pošti še uporabljali, imajo novi obrazci plačilnega prometa predviden prostor, kjer bo delavec službe vpisal način izvršitve naloga.

Z novim navodilom o obliki, vsebini in uporabi enotnih obrazcev za opravljanje plačilnega prometa pa je služba uvedla tudi nove instrumente - obrazce plačilnega prometa in odprla možnost izmenjave podatkov z nalogov plačilnega prometa med uporabniki družbenih sredstev in službo na magnetnih nosilcih, če so za to tehnični pogoji. Zbirni nalog za prenos, skupaj s sporočilom o odobritvi po tem nalogu in zbirni nalog o odobritvi - obremenitvi ter izmenjava podatkov na magnetnih nosilcih so tiste novosti, ki bodo omogočile uporabnikom družbenih sredstev in službi manj opravil in poenostavitev ter pocenitev plačevanja. Vse prednosti zbirnega naloga za prenos bodo seveda lahko izrabili tisti uporabniki, ki imajo organizirano avtomatsko obdelavo podatkov. Zbirni nalog za prenos je v bistvu popis virmanskih nalogov, s katerim nalogodajalec - dolžnik plačuje v določenem dnevu svoje obveznosti raznim upnikom. Zato zbirni nalog za prenos vsebuje vse elemente - informacije, ki jih imajo posamični nalogi. Podatki pa se lahko vnašajo na tiskani obrazec, ali pa se tiskajo na tiskalniškem papirju.

Njegove prednosti so predvsem dvojne:
  • odpade ponavljanje vseh informacij o nalogodajalcu - dolžniku in
  • odpade podpisovanje in žigosanje posameznih nalogov za prenos.
Zbirno poročilo o odobritvi obremenitvi pa bodo izdajale organizacijske enote službe za posamezne uporabnike na podlagi podatkov o odobritvah, ki jih bo prejela po telekomunikacijskem sistemu ali na magnetnih nosilcih podatkov.

Še večji prihranki dela in časa pa bodo doseženi, ko bo večina organizacijskih enot službe in uporabnikov družbenih sredstev tehnično sposobna dajati podatke z nalogov plačilnega prometa na magnetnih nosilcih.


sobota, 7. julij 2001

IBM 9370 informacijski sistem

Prvi korak k poenotenju strojne opreme v SDK v SR Sloveniji?

IBM 9370 informacijski sistem je družina modularnih procesorjev zgrajenih za najrazličnejše namene in uporabo.

Lahko ga uporabljamo kot:

  • Samostojen računalnik za obdelavo podatkov z lokalnim upravljanjem in nadzorom,
  • Računalnik v sistemu distribuirane obdelave podatkov, ki temelji na povezavi z glavnim računalnikom ter tako uporablja in koristi tudi vse prednosti velikih sistemov,
  • Samostojen računalnik za končne uporabnike, ki sami razvijajo nove APS, toda sistem IBM 9370 deluje v »stand-alone« okolici ter ga upravljajo in vodijo preko komunikacijskih povezav z glavnim računalnikom.

Pomembna prednost sistema IBM 9370 je tako imenovana S/370 arhitektura, ki je logično nadaljevanje zelo uspešne serije računalnikov S/360. Z uporabo S/370 arhitekture je omogočena širitev in prenos sistemskega in aplikacijskega programja z računalnikov serije IBM 43xx tudi na IBM 9370 informacijski sistem.

Strojne značilnosti


Družina IBM 9370 obsega 4 procesorje različnih modelov in velikosti v razponu do 5-krat večjimi zmogljivosti, na katere se preko ustreznih adapterjev priključi različne vhodno - izhodne enote.

Procesor 9373 model 20 lahko vsebuje 4, 8 ali 16 MB spomina. Ta procesor vključno z vhodno - izhodnimi enotami, diski, trakovi in komunikacijskimi adapterji se montira v 1 m visok regal (rack). Lahko vsebuje do 4 vhodno - izhodne kontrolne podsisteme. Kontrolni podsistemi so lahko v različnih kombinacijah za diske, trakove, terminalske delovne postaje, komunikacijske enote, ASCII terminale, lokalne mreže itd.


Procesor 9375 model 40 in model 60 lahko vsebuje 8 ali 16 MB spomina. Vsebuje do 16 vhodno - izhodnih kontrolnih podsistemov, na katere se lahko priključi ustrezno število kontrolnih enot z odgovarjajočimi diski, trakovi, terminali itd.

Procesor 9377 model 90 je najzmogljivejši in ima lahko 8 ali 16 MB spomina. Ta procesor, kakor tudi modela 40 in 60, se montira v 1,6 m visok regal. Model 90 vsebuje podobno kapaciteto kontrolnih podsistemov in ustrezno kombinacijo kontrolnih enot itd., kakor modela 40 in 60.
  

Prednost modularnega dizajna je v tem, da uporabnik kupi le tisto, kar trenutno potrebuje in pozneje obstoječi sistem nadgrajuje v odvisnosti od povečanega obsega dela.

Celoten računalniški sistem se upravlja s pomočjo procesorske (sistemske) konzole, ki je prirejen IBM PC/AT (osebni računalnik). Z uporabo emulatorskega adapterja se lahko konzola uporablja tudi kot navadno delovno mesto, sicer pa služi za upravljanje z uporabniškimi APS, povezovanje (komuniciranje) z računalniškim sistemom 9370 ter za odkrivanje in določanje napak in problemov med samim delovanjem celotnega sistema.


Vhodno - izhodni kontrolni podsistem služi za priključitev zunanjih enot. Na kontrolni podsistem se priključijo vhodno - izhodne kontrolne enote, na te pa dejanske vhodne - izhodne enote (diski, trakovi, oprema za IBM in NE-IBM terminale, lokalne mreže, komunikacijske adapterje za različne protokole, Token-Ring, javno omrežje za prenos podatkov itd.).

Na sistem IBM 9370 lahko priključimo oziroma vgradimo dva modela diskovnih enot. Model 9332 je enota, ki vsebuje diskovni kontroler in do 4 diske zmogljivosti 368 MB (skupaj 1,5 BG). Model 9335 je visokozmogljiva kontrolna in diskovna enota z do 4 diski kapacitete 824 MB (skupaj 3,3 GB).

Enote magnetnega traku model 9347 uporablja standardne kolute magnetnih trakov dolžine od 600 do 2400 čevljev (od 180 do 730 metrov). Gostota zapisa je 1600 bpi, kar pri največjem kolutu pomeni približno 40 MB podatkov.

Omogočena je tudi vgraditev S/370 Block - Multiplexor kanala, preko katerega lahko priključimo vsako S/370 kompatibilno vhodno - izhodno enoto. Do 8 kontrolnih enot ter ustrezno število vhodno - izhodnih enot lahko dodamo na sistem IBM 9370 (printerji, diski, trakovi, grafični sistem itd.). Možna je tudi direktna povezava preko 4381 »channel – to – channel« adapterjem z drugim računalniškim sistemom.

Poleg velikih računalniških zmogljivosti pa računalniki IBM 9370 zavzemajo le 65x92 cm talne površine in višino 1m ali 1,6 m. Ne potrebujejo posebnega klimatiziranega prostora, zadostujejo normalni pisarniški delovni pogoji med 10 in 32 stopinj C. Prav tako ne potrebujejo posebnega električnega napajanja, saj zadostuje 220 V, poraba pa je odvisna od konfiguracije in je med 2,4 in 5 kVA.



Sistemsko programiranje

Vsak izmed modelov IBM 9370 deluje v okolju S/370 arhitekture in zato lahko uporablja standardno programje za sisteme IBM 43xx.

Virtual Machine/System Product (VM/SP) je operacijske programje, ki upravlja celoten računalnik tako, da ima več uporabnikov na razpolago funkcionalno celoten računalniški sistem. Takšni celotni računalniški sistemi se seveda simulirajo kot navidezni (virtualni) sistemi. Koncept navideznih sistemov omogoča upravljanje z resursi računalniškega sistema kakor da obstaja več računalniških sistemov, saj VM/SP omogoča vsakemu navideznemu sistemu funkcije podobne funkcijam obstoječega (realnega) računalniškega sistema. Vsak navidezni sistem je kontroliran od lastnega operacijskega programja, ki deluje pod kontrolo VM/SP. V kombinaciji uporabe VM resursov centralnega računalnika lahko inštaliramo na sistem IBM 9370 tudi Virtual Machine/Integrated System (VM/IS). To je predgenerirano operacijske programje z enostavno inštalacijo, takojšnjo uporabo vseh APS glavnega računalnika ter nudi podporo za obdelavo teksta, pisarniškega poslovanja, razvoja programov, uporabe banke podatkov itd.

Virtual Storage Extended/System Package (VSE/SP) je operacijski sistem za batch in transakcijsko orientirane obdelave. Nudi podporo za uporabo banke podatkov, inteligentnih delovnih postaj, razvoj programov itd. Glavna uporabnost je v komercialnih aplikacijah. Dobi se v predgenerirani obliki, kar pomeni, da se zelo hitro in enostavno inštalira in je zato tudi celoten računalniški sistem zelo hitro pripravljen za delo.

Interactive Executive for System /370 (IX/370) je izboljšana verzija UNIX operacijskega sistema za »multiprocessing« in »multitasking« obdelave, ki se odvijajo neodvisno ali pa so medsebojno vezane na istočasno izvajanje. Značilna je uporaba v laboratorijih in v proizvodno orientiranih APS, kot npr. CAD/CAM (Computer Aided Design And Manufacturing).

Multiple Virtual Storage/System Product (MVS/SP1) se lahko inštalira na sistem IBM 9370 model 60 ali model 90 in je najvišji in najsodobnejši operacijski sistem. Njegova smiselna uporaba je npr. v veliki mreži visokozmogljivih računalnikov.

Komunikacijske sposobnosti

Sistem IBM 9370 ima možnost komunikacijskih lokalnih in oddaljenih povezav. Komunikacijski kontrolni podsistem omogoča poleg običajne IBM terminalske opreme tudi priključitev različne NE-IBM opreme (terminali, printerji, PC, grafični terminali itd.) ter do 16 linij za oddaljeno TK povezavo z različnimi prenosnimi protokoli (asinhroni, sinhroni, x.25, SNA).


Enoten APS v SDK

Že omenjena S/370 arhitektura omogoča, da vse programe, ki sedaj delujejo npr. na računalniku IBM 4341 v Ljubljani, takoj in z minimalnimi spremembami prenesemo na novi sistem IBM 9370. Tudi izkušnje delavcev sektorja SROP s sistemskim programjem, ki ga je smiselno v dani situaciji in potrebah uporabljati na sistemu IBM 9370 so take, da lahko VM/SP ali VSE/SP takoj prenesemo in inštaliramo na omenjeni računalniški sistem.

Pri zamenjavi in poenotenju računalniške opreme v SDK v SR Sloveniji ne smemo pozabiti na enkratno delo, to je konverzijo podatkov. Za uspešen prenos podatkov je potrebno le-te prepisati na magnetni trak v določeni in predpisani obliki, saj programe, ki polnijo datoteke na obstoječih računalnikih IBM 43xx v SDK že imamo in jih lahko uporabimo tudi na novem sistemu IBM 9370.


Vnos podatkov

Sedaj se vnos podatkov na IBM računalnikih v SDK V SR Sloveniji opravlja na samostojnih računalniških sistemih IBM S/1. Ustrezen APS za sistem IBM 9370, ki rešuje vnos podatkov, trenutno nimamo.

Rešitev za vnos podatkov na sistemih IBM 9370 lahko iščemo v naslednjih smereh:

  • Razviti APS, ki bo podoben zajemanju na S/1. Trenutno še ne razpolagamo z zadostnim številom podrobnih podatkov o sistemu IBM 9370 samem, da bi lahko zagotovili pravočasno izdelavo programov.
  • Pod kontrolo VM/SP izdelati CMS  transakcijo za vnos podatkov. Tako organiziran APS zahteva dodatno strokovno šolanje za uspešno realizacijo.
  • Najhitrejše rešljivo je zajemanje podatkov s pomočjo CICS  transakcije in pod kontrolo VSE/SP operacijskega sistema.

Sedaj napake in popravke za vse obdelave v podružnicah z IBM opremo rešujemo z ustreznimi ON-LINE CICS transakcijami. Na tem področju imajo delavci sektorja ROP v SDK Ljubljana dolgoletne izkušnje tako, da takšen način vnosa podatkov lahko omogočijo. Tudi strokovna literatura zagotavlja, da je sistem IBM 9370 sposoben obdelati do 20.000 transakcij na uro.

Hišne APS v SDK

Pod oznako "hišne" APS v SDK razumemo vse tiste računalniško podprte obdelave, ki ne izvirajo iz osnovnih nalog Službe. To so obračun osebnih dohodkov, materialno poslovanje, finančno poslovanje, osnovna sredstva in še kaj. Vse naštete obdelave lahko takoj inštaliramo tudi na sistemu IBM 9370.

Ob tem ne gre prezreti, da določene APS, ki ne izhajajo iz funkcije Službe, prenesemo in izvršujemo na osebnih računalnikih (PC), katere lahko dobavijo tudi domači proizvajalci računalniške opreme in za katere so že izgotovljene nekatere omenjene obdelave.

Šolanje

Preko svojega zastopnika INTERTRADE ima IBM v Izobraževalnem centru v Radovljici organizirano ustrezno strokovno šolanje. Večino potrebnega in zahtevanega šolanja za organizatorje in programerje že sedaj nudijo s tečaji, saj to znanje ni ozko omejeno le na en tip ali model računalnika. Specializirano dodatno znanje bodo potrebovali predvsem operaterji, ki upravljajo celoten računalniški sistem.

Poenotena strojna oprema pa bo deljene strokovne delavce strnila in osredotočila na projektiranje novih in vzdrževanje obstoječih APS le za en računalniški sistem.

Glej tudi Testiranje IBM 9370. 

Vir:

  1. IBM 9370 Information System - Product Technology
  2. IBM 9370 Information System - Product Specifications (G580-0747-00)
  3. IBM 9370 Information System - Installation Manual -Physical Planning (GA24-4031-0)
Februar 1987

London - testiranje IBM 9370



Z odločbo generalnega direktorja SDKJ je bila imenovana komisija za testiranje in preizkus IBM računalnika 9370.  

Komisijo so sestavljali delavci SDK Jugoslavije, centrale Novi Sad in centrale Ljubljana.

Pri pripravah na testiranje in pri samem testiranju so sodelovali še delavci Intertrade Ljubljana in IBM ROECI, Dunaj.

Testiranje smo opravili od 24. do 26. junija 1987 v Greenfordu, London.

Na sestanku v Ljubljani dne 16.6.1987 je bil določen celoten način in vsebino testiranja.

Dogovorjeno je bilo naslednje:

  • Kot reprezentativna APS v SDK bo testiran plačilni promet, in sicer TEZAURUS kontrolni program ter obdelavo MATIČNE datoteke, ki vsebuje izdelavo dnevnih izpiskov, dnevnikov poslovnih bank in dnevnik glavne knjige ter obdelavo PROMETNE datoteke, ki vsebuje izdelavo zbirnih aviz, konsignacij in rekapitualcij.
  • Pripraviti je potrebno približno 10.000 dokumentov plačilnega prometa.
  • Poskusilo se bo povezati z računalnikom v SDK Jugoslaviji s pomočjo komutirane telefonske zveze ter poslati podatke na testno inštalacijo IBM 9370..
  • Za celoten test se bodo uporabili podatki in datoteke SDK podružnice Novi Sad.

SDK podružnica Novi Sad ima v svojem računskem centru instalirane IBM diske model 3370 z FBA (Fixed Block Architecture) načinom organiziranja podatkov. Prav takšno organizacijo diskov pa ima tudi novi sistem IBM 9370 in ker je APS v SDK podružnici Novi Sad v celoti prilagojen takšnemu tipu diskov, je bila odločitev o uporabi podatkov in APS te podružnice utemeljena. Takšna odločitev pa seveda ne izključuje uporabe APS in podatkov SDK podružnice Ljubljana ali kakšne druge, le da bi bil čas, potreben za pripravo testa, daljši.

Število dokumentov za testiranje ustreza poprečnemu številu dokumentov SDK podružnic v SR Sloveniji, ki bodo predvidoma dobile takšne računalniške sisteme.

Celotna priprava in tudi sama testna obdelava vseh podatkov SDK podružnice Novi Sad je bila narejena in preizkušena v Ljubljani 19. in 20.6.1987.

V IBM testnem centru v Greenfordu je bili instaliran računalnik naslednjih značilnosti:

  • Centralna procesna enota IBM 9375 model 60 s 16 MB glavnega spomina.
  • Dve diskovni enoti IBM 9332 s po 368 MB – skupaj 736 MB. Vsaka diskovna enota ima dva pristopna mehanizma za čitanje/pisanje, kar istočasno disk razdeli na dve samostojni logični adresni enoti po 184 MB spomina.
  • Štiri enote magnetnih kaset IBM 3480, ki so bile uporabljane namesto magnetnih trakov.
  • Vrstični tiskalnik IBM 3211 s hitrostjo izpisovanja 1200 vrstic na minuto.
  • Šest ekranskih terminalov IBM 3278 in IBM 3279.
  • Računalniški sistem je imel tudi IBM  System/370 Block Multiplexer (BMPX) kanalski priključek. Preko njega so bile priključene magnetne kasete in vrstični tiskalnik. Obe navedeni enoti sta predstavnika že obstoječe opreme IBM /370, katera se lahko uporablja tudi na sistemih IBM 43xx.
  • Komunikacijskega adapterja za povezavo z računalnikom v SDK žal testna konfiguracija ni imela, zato ta del testiranja ni bil izvršen. 
 Razlike med testno konfiguracijo in tisto, ki jo ponuja zastopnik Intertrade, so naslednje:











Sistemsko programje, ki je bilo inštalirano na IBM 9370, je obsegalo:

•    Operacijski sistem VSE/SP 2.1.6, ki je s komponento VSE/AF podpiral novo opremo IBM serije 370. Ta komponenta je identična ponujeni, t.j. VSE/SP 3.
•    VTAM (za podporo komunikacij) je bil verzija 2, ponujena je verzija 3, ki pa operativno deluje že na VSE/SP 2 v SDK podružnicah Celje, Kranj, Sarajevo in testno v Ljubljani na drugem procesorju IBM 4341.
•    POWER (za kontrolo delovanja več programskih particij) je bil verzije 2.2., v ponudbi je navedena 2.3, ki pa do sedaj še ni inštalirana v SDK.
•    CICS/VS (za podporo interaktivnega dela preko ekranov) je bil verzija 1.6, ponujena je verzija 1.7, ki tudi še ni inštalirana v SDK.

Aplikacijski programski sistem SDK, ki je bil prinešen London na magnetnih kasetah, je bil inštaliran na testni konfiguraciji brez problemov ali težav v času,, ki je normalen za takšen postopek.

Prav tako so bilo z magnetne kasete prepisano na disk vse potrebne datoteke in podatki za nemoteno obdelavo plačilnega prometa. To so bili podatki MATIČNE, PROMETNE IN STATISTIČNE datoteke.

TEZAURUS kontrolni program za plačilni promet je kontroliral in obdelal 13.719 nalogov v 38 minutah in 18 sekundah. Ti vhodni  podatki so bili razporejeni v 40 paketov (trakov) in v 1355 logičnih celot.

Pri kontroli vhodnih podatkov plačilnega prometa je TEZAURUS kontrolni program odkril 44 napačnih stavkov.

Del teh napak je bil popravljen s pomočjo CICS transakcije ISCI, del pa direktno preko sistemske konzole in tako opravljen uspešen test za najpogosteje uporabljen način popravljanja napak v plačilnem prometu.

Zelo groba ocena in meritve so pokazale, da je bila hitrost popravljanja ISCI transakcije približno 20 popravkov na minuto. Ne smemo pozabiti, da je ISCI zelo zahtevna transakcija (kontrola in ažuriranje v nekaj datotekah) in da je tudi razporeditev podatkov na disku bila daleč od optimalne.

Pri zaključni funkciji je TEZAURUS kontrolni program odkril tudi dve poslovni banki z negativnim saldom, kar smo »uspešno« pokrili s pomočjo začasnega računa.

Sledila je obdelava MATIČNE datoteke, ki je trajala 5 minut in 11 sekund. Obdelava PROMETNE datoteke je trajala 3 minute in 52 sekund.

Vsi rezultati obdelave so bili shranjeni na disk in čas tiskanja ni upoštevan v zgoraj navedenih časih. Dobljeni rezultati so bili primerjani s časi, ki so bili z istimi programi in podatki doseženi v SDK podružnici Novi Sad na računalniku IBM 4341.

Primerjava hitrosti je za TEZAURS kontrolni program približno za 20 % slabša, toda ob dejstvu, da ima SDK podružnica Novi Sad optimalno razporejene datoteke na večjem številu diskovnih enot, kakor pa je to bilo na testni inštalaciji IBM 9370, kjer smo vse (podatke in programe) imeli na enem samem disku, t.j. na eni logični adresni enoti.

Ocena je, da bi z primerno razporeditvijo datotek na več diskov dosegli približno enake rezultate kakor SDK podružnice Novi Sad.

Testirani SDK APS je napisan v ASSEMBLER in PL/I programskih jezikih. Z namenom ugotovljanja morebitne razlike med programskimi prevajalci, sta bila prevajanja in izvedena tudi dva programa, napisana v PL/1 in ASSEMBLER jeziku, brez težav in problemov.

Inštalacija SDK APS je obsegala le inštalacijo strojnega (object) koda, s čimer je potrjena prenosljivost APS na novi računalnik IBM 9370.

Celoten čas, potreben za usposobitev sistema IBM 9370 v operativno stanje (inštalacija APS in datotek brez generiranja sistemskega programja VSE/SP), je 2-3 dni. To pa je tudi približen čas, da se ta APS in datoteke inštalira na katerikoli IBM računalnik serije 43xx, ki se trenutno uporabljajo v SDK.

Morebitni dodatni  čas pri prehodu neke SDK podružnice na IBM računalnik bi bil potreben le za konverzijo podatkov in šolanje ustreznih delavcev.

Kot zaključek je ugotovitev, da računalniški sistem IBM 9370 omogoča popolno kompatibilnost tako obstoječih aplikativnih programskih sistemov SDK kakor tudi obstoječe strojne opreme, ki jo v SDK uporabljajo podružnice, opremljene z IBM računalniki.

avgust 1987