ponedeljek, 5. marec 2001

Aktivnost SDK Ljubljana pri uveljavljanju TK prenosa


Junij 1991

V začetku leta 1991 so bile vse podružnice SDK v R Sloveniji med seboj povezane v republiško TK mrežo z računalniki Unisys in IBM. S tem je bil izpolnjen prvi pogoj za uvedbo popolnega TK prenosa podatkov z nalogov plačilnega prometa v SDK.

Ker pa za uspešno delovanje tako kompleksnega in pomembnega sistema, kot je TK prenos podatkov, niso dovolj le lepe želje, temveč je potrebno še kaj več, sem mnenja, da je Služba v letih, odkar je začela uvajanje TK prenosa podatkov (od leta 1984 dalje), bila premalo aktivna tako na področju razvoja in nadgradnje obstoječih tehnoloških rešitev v Službi in sodelovanju z zunanjimi institucijami, kot tudi pri izobraževanju in sodelovanju z uporabniki naših storitev - podjetji in iskanju novih rešitev za odpravo napak in težav, ki se pojavljajo pri delu v funkciji.

Z razvojem in nadgradnjo TK prenosa podatkov smo bili preveč pod vplivom in odvisnostjo SDKJ (kar je zaradi enotnosti PP lahko zagovarjati), včasih pa je taka odvisnost in povezanost lahko služila tudi za izgovore.

Če bi hoteli doseči maksimalne učinke in prednosti TK prenosa podatkov, pa menim, da bi morala biti formirana mešana delovna skupina, sestavljena iz strokovnjakov službe s področja funkcije plačilnega prometa in AOP-ja ter zunanjih institucij (ki se ukvarjajo z informacijskimi sistemi) in uporabnikov storitev. Skupina bi morala dajati pobude za nove rešitve in nadgradnjo obstoječega koncepta TK in usklajevanja interesov, zahtev in možnosti uporabnikov in izvajalcev storitev.

V sedanji organiziranosti Službe je bil povezovalni člen med uporabniki in plačilnim prometom oddelek preventivne kontrole, vendar zaradi preobremenjenosti s kontrolno funkcijo in medorganizacijsko (funkcijsko) ločenostjo ta komunikacija ni funkcionirala optimalno. Dobro bi bilo, ali bi ta problem funkcijske povezanosti s prihodnjo organiziranostjo Službe rešili.

Že od uvedbe TK načina prenosa podatkov naprej se srečujemo s podobnimi težavami in problemi, tehnološke rešitve samega zajema in prenosa podatkov pa se do danes bistveno niso spremenile. Če bi hoteli obdelati vse naloge plačilnega prometa prejete od imetnikov računov v podružnici Ljubljana po TK načinu (teh pa je bilo v letu 1990 45.890.772, kar je približno 40 % vseh obdelanih nalogov v SDK R Sloveniji, približno enak odstotek obsega dela pa odpade tudi na ostala opravila v plačilnem prometu), bi bila nujna posodobitev obstoječe tehnologije dela in opreme, saj trenutno zajemamo na tri različne načine (preko PC, S1 in S1 z EDX operacijskim sistemom). Vsekakor je to primer, kako se množična obdelava NE sme delati. Če k temu dodamo še dva različna kontrolna programa (TK in TEZAURUS), obilo različnih plačilnih instrumentov in načinov izvršitve, potem lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo zrušitev sistema, če ne bomo v doglednem času nekaj ukrenili.

Kot prvo je treba takoj začeti aktivnosti, da prenehamo pošiljati naloge po TK-4 načinu, saj je bil ta način izvršitve ob uvajanju TK prenosa sprejet kot začasna rešitev. Tovrstni način dela nam povzroča največ problemov in težav pri TK obdelavi. V letu 1990 je podružnica Ljubljana obdelala 4.410.467 nalogov po TK, od tega jih je bilo 2.488.525 po TK-4 načinu ali 56 %. Namesto da bi se odstotek TK-4 nalogov manjšal in povečevalo število TK-1 nalogov, smo v Službi ustvarjali trend ravno v obratni smeri. Enako stanje je tudi v letu 1991, čeprav za to ni nobenih razumnih vzrokov, temveč so bile razvite nove rešitve, ki omogočajo hitrejši zajem podatkov po TK-1. Tudi če pregledamo prejete originalne naloge po TK-4, lahko kaj hitro ugotovimo, da ima velik del teh nalogov vse pogoje, da bi bili izvedeni po TK-1 načinu, vendar to iz takšnih ali drugačnih vzrokov ni tako.

Kot drugo pa bi morali intenzivneje pristopiti k informiranju podjetij ter nazornemu prikazu prednosti in koristi, ki jih prinaša tak način prenosa podatkov, ter pravočasno opozoriti uporabnike na pomembnost posameznih podatkov v desnem delu virmanskega naloga (predvsem vezna oznaka in sklicevanje na številko). Za uspešno delo pa bi morali akcijo izvajati koordinirano na celem območju R Slovenije.

Kot tretje pa bi morali delavci interne kontrole posvetiti več pozornosti na pravilno izpolnjevanje podatkov, ki so pomembni za TK prenos. To so predvsem podatki »sklicevanje na številko« in vezna oznaka, ter na vse napačno izpolnjene podatke opozoriti predlagatelje virmanskih nalogov in zahtevati, da so naslednjič ti podatki pravilno formirani in vsebinsko ustrezni.

Če bomo od julija 1991 dalje prenašali naloge (tiste, ki izpolnjujejo te kriterije) le po TK-1 načinu, si vsekakor ne bi smeli dovoliti pošiljanja nalogov po TK-4 načinu, če obstajajo na takem nalogu podatki, ki omogočajo TK-1 prenos. Če bi obdelali vse naloge po TK-1 načinu, to ne bi smel biti vzrok za dodatno - tretjo izmeno, ker bi bilo treba okrepiti popoldansko izmeno, ki bi pretežno skrbela za kontrolo vnesenih podatkov, s tem pa bi lahko zmanjšali tudi odstotek napak in reklamacij, hkrati pa bi odpadlo klasiranje nalogov za pošiljanje po pošti za kompletiranje TK-4.

Vzroki, ki nam ovirajo pravočasno končanje obdelave in s tem nakazujejo potrebo po tretji izmeni, so predvsem pozen sprejem zadnjega preseka prejetih TK nalogov od SDKJ iz Beograda in dodatne zadolžitve Službe v večernih urah (reševanje likvidnosti bank) ter občasno tudi okvare računalniške opreme.

Če pa bi se pokazalo, da celotnega dela ne moremo opraviti v predvidenem času, pa ne bi smelo biti problematično dodatno zaposlovanje delavcev na področju plačilnega prometa, saj vsi vemo, da je to ena od vitalnih funkcij Službe in je bila vedno argument, s katerim smo lahko zagovarjali obstoj Službe družbenega knjigovodstva in opravljanje plačilnega prometa v neodvisni instituciji.

Glede na to, da živimo v dobi informacijske tehnologije, kjer so pravočasne in točne informacije najbolj iskano in pomembno blago, kar pa vsekakor so informacije o prilivu oziroma odlivu denarja na žiro računu, se bomo morali počasi zavedati dejstva, da nam ni dano za vedno in samo nam opravljanje plačilnega prometa. Verjetno se bo tudi na tem področju čez čas pojavila konkurenca, ali pa si bodo uporabniki naših storitev poiskali alternativne rešitve (tako kot RTV Slovenija) in z nekom drugim sklenila posel, ki ga je do nedavna opravljala Služba, pa se zaradi svoje togosti ni mogla prilagoditi zahtevam in potrebam uporabnikov. V podružnici Ljubljana se je že več podjetij oglasilo z željo, da bi jim Služba zajemala podatke (sklicevanje na številko odobritve) ter posredovala tako zajete podatke na magnetnih medijih za njihovo nadaljnjo uporabo. Vendar ker nam obstoječe tehnološke rešitve ne omogočajo takega načina dela (lokalni TK za določenega uporabnika), smo jim ponudili le obstoječe rešitve, ki pa vsekakor niso zadovoljile pričakovanj. Zaradi svojega obstoja in preživetja pa so na ta način prisiljeni iskati druge rešitve zunaj SDK, kar pa vsekakor ni v korist Službi.


nedelja, 4. marec 2001

Kako so »orali ledino«


Ljubljanski Dnevnik je v letu 1995 objavljen članek "Vse, kar imamo, ni tako slabo". Govori o posodobitev plačilnega prometa, ki ga v imenu in na račun Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (APPNI) izvaja podjetje Hermes SoftLab. Namen tega pojasnila ni polemizirati, kako "je bilo jeseni 1992 to podjetje izbrano za glavnega zunanjega izvajalca" ali o "vsebinski in tehnološki posodobitvi plačilnega prometa". Zadnji del članka govori, kako so »v Agenciji skupaj z Hermes SoftLabom na področju razvoja plačilnega prometa orali ledino, saj je Slovenija po osamosvojitvi ostala tako rekoč brez tovrstnega tehnološkega znanja, ki je doslej prihajalo iz Beograda«.

To »oranje ledine« je treba pojasniti.


V bivši Jugoslaviji je takratna SDK opravljala plačilni promet po enotni tehnologiji, ki je še danes velja v Sloveniji in jo tudi posodobitev plačilnega prometa še kako upošteva in uporablja. Tehnologija izvajanja plačilnega prometa je bila izvedena z aplikativnimi programskimi sistemi (APS) in strojno opremo za tri različne računalniške sisteme in sicer IBM, Borroughs-UNISYS in NCR. Grobo lahko razdelimo APS za plačilni promet v tri sklope:

(1) vzdrževanje podatkov,
(2) vnos in obdelava dokumentov plačilnega prometa in
(3) izdelava vseh potrebnih izpisov, poročil, pregledov.

Prvi prehod na avtomatizacijo in računalniško podprto obdelavo plačilnega prometa je bil narejen februarja 1973 v Ljubljani s projektom AROPS, izdelanim v Beogradu. In v daljnem letu 1973 smo delavci SDK res orali ledino. Pokazalo se je, da le preslikava takratne "ročne" obdelava plačilnega prometa v računalniško okolje ne zadostuje. Tako smo jeseni 1973 v Ljubljani pričeli razmišljati in tudi izdelali jedro računalniške programske opreme za IBM računalnike. Narejen je bil projekt, imenovan TEZAURUS, ki je vseboval tehnološke specifikacije, zahtevke in določitve za izdelavo posameznih programskih rešitev ter ustrezne spremembe pri ročni obdelavi (sortiranje dokumentacije in kompletiranje z računalniškimi izdelki). Še več, v Ljubljani smo izdelali vse programe za prva dva sklopa (vzdrževanja podatkov ter vnos in obdelavo dokumentov plačilnega prometa) ter sodelovali pri izdelavi programov za tretji sklop (izdelava vseh potrebnih izpisov, poročil itd). Poznejši telekomunikacijski prenos podatkov, ki omogoča večkrat dnevno izmenjavo dokumentov plačilnega prometa, tudi ni šel mimo Slovenije.

Skoraj 22 (dvaindvajset) let star projekt, ki pa še danes odlično služi svojemu namenu, bo tako zamenjan. Ni odveč tudi podatek, da se v Sloveniji na IBM strojni opremi (Ljubljana, Celje, Kranj in Maribor) in s programsko opremo, ki smo jo razvili in izdelali v SDK Ljubljana s sodelovanjem strokovnjakov IBM z Dunaja in Intertrade iz Ljubljane, dnevno obdela približno 70% vsega plačilnega prometa republike Slovenije. Tudi večje SDK podružnice v drugih republikah z IBM računalniškimi sistemi uporabljajo APS TEZAURUS. Groba ocena je, da se v plačilnem prometu po celi Jugoslavi ob uporabi programske opreme TAZAURUS obdela okoli 70% vseh dokumentov (virmani, čeki, položnice itd.).

Ni mi poznano koliko in kako so do jeseni 1992 v Hermes SoftLabu imeli opravka s plačilnim prometom. Če je to bilo le vsakomesečno plačevanje položnic za elektriko, telefon in morda še kakšno knjigo, potem so res orali ledino.

Delavcem APPNI oziroma prejšnje SDK tega zagotovo ni bilo treba.

sobota, 3. marec 2001

GABE – plačilni promet v Avstriji


V decembru 1990 je INTERTRADE, zastopnik firme IBM v Jugoslaviji, organiziral strokovno posvetovanje delavcev SDK. V sporedu, ki je obsegal teme od strojnih do programskih novitet, zasluži posebno pozornost predavanja »Found Transfer In Austria«, ki ga je predstavil predstavnik IBM Avstrija.

GABE, Ges.m.b.H je firma za EBK servis (Elektronisch gesicherte Bank und Kundenkommunikation, angleško: Electronically Secured Banking & Customer Communication). GABE so ustanovile poslovne banke s ciljem, da:

•    povezuje banke,
•    je servis za opravljanje plačilnega prometa na območju države Avstrije,
•    razvija in predpisuje enotno tehnologijo (strojna in programska oprema).

Leta 1990 je GABE sistem opravil približno 45 milijonov transakcij na področju 1.000 poslovnih enotah – šalterjih in pri tem je bilo, po oceni, prenesenih 200.000 milijonov šilingov. GABE sistem skrbi le za transport nalogov in jih vsebina to je podatki ne zanima, je znesek le ocena, koliko denarja se obrača v »kanalih« GABE sistema. Dodati velja, da je v sistem GABE vključena le centralna pošta, kar pomeni, da množica poštnih uradov v Avstriji ne uporablja GABE mreže za prenos dokumentov.

Kaj je in čemu služi GABE sistem?


GABE sistem je VAN (Value Added Network), ki se uporablja:

  • za finančne transakcije,
  • za žiro informiranja,
  • različno strojno opremo:
  • IBM,
  • DEC,
  • PC,
  • itd.
  • osnova je osebni računalnik – PC,
  • povezuje aplikacije s pomočjo vmesnikov,
  • uporablja javno omrežje za paketni prenos podatkov – DATEX-P,
  • razvit je za 100 različnih aplikacij in do 100 različnih vrst sporočil,
  • razvoj in izdelavo so vodile in financirale avstrijske banke.

Mreža GABE je zvezdasta (slika 1), zato gredo vsi podatki skozi skupno, centralno točko, ki jo predstavlja računalnik IBM S/88. Računalniški sistem IBM S/88 spada med srednje velike računalnike. Namenjen je uporabnikom, ki pri svojem delu potrebujejo največjo možno zanesljivost in razpoložljivost delovanja predvsem na področju on-line transakcij. Tako zanesljivost delovanja je računalniški sistem IBM S/88 dosegel s podvojenimi enotami (centralna procesna enota, spomin, komunikacijske kontrolne enote, diski in seveda električno napajanje). Dvojni magnetni diski in njihove kontrolne enote s pomočjo vgrajene programske mikro kode vse vhodno-izhodne operacije izvršijo sinhronizirano in v paru. Na ta način je vsaj en zapis-podatek vedno na razpolago. Vse sistemske komponente vsebujejo tudi lastno diagnostiko za odkrivanje napak in avtomatsko sporočajo servisni službi vse nenormalne situacije. Procesor, spomin in kontrolorji so ti, customer replaceable, to pa pomeni, da operaterji lahko sami zamenjajo pokvarjene dele in tudi tako povečajo razpoložljivost in zanesljivost delovanja. To so bili nekateri pomembni razlogi, da je GABE svojo celotno mrežo zgradil okoli računalniškega sistema IBM S/88.


Kronološko je razvoj GABE sistema v Avstriji bil naslednji:


1985 – sprejeta odločitev in začetek dela,
1986 – izbira opreme in dizajn APS,
1987 – razvoj APS,
1988 – testiranje in verifikacija,
1989 – delo v »živo« in postopno vključevanje bank v GABE sistem.

Zanimiva je delitev dela, saj GABE sistem skrbi za transport, banke pa za transakcije. Skupna skrb pa je zaščita podatkov na vseh nivojih, realizacija širitev mreže in vključevanje novih poslovnih enot v GABE sistem.

Zvezdasta oblika mreže pa ima nekaj prednosti: lažje uvajanje celotnega sistema, enostavno vključevanje novih poslovnih enot in ne nazadnje boljši nadzor nad celotnim delovanjem. Za primerjavo naj služi TP mreža SDK v Republiki Sloveniji: vključevanje novih Unisys podružnic vsaj kar se tiče tehničnega dela ni bilo problematično in tudi skupen, centralni nadzor v Ljubljani prispeva k dobremu delovanju.

Vsako sporočilo, ki potuje v GABE sistemu, je ustrezno zaščiteno. Kriptografija in avtentičnost sporočil ni odvisna od GABE, to je v izključni pristojnosti uporabnikov – poslovnih bank. Uporablja se standardna DES zaščita (Data Encryptions Standard) s pravilom, da uporabnik to je banka sama določa in kreira zaščitne ključe. Kriptografska zaščita je sestavljen iz treh nivojev.

Prvi nivo je glavni ključ (master key), ki je del strojne opreme v PC in ga ni možno odkriti – dešifrirati. Rešitev je naslednja: vsak PC, ki skrbi za povezavo z GABE sistemom ima vgrajeno dodatno strojno opremo – kartico, ki vsebuje glavni ključ. Takoj, ko se kartica demontira iz PC, je tudi že uničena in neuporabna in s tem je tudi glavni ključ izgubljen. Potrebna je tovarniško nova kartica z novim glavnim ključem.

Drugi nivo je transportni ključ, ki je generiran s pomočjo glavnega ključa in je poznan le izvorni in ponorni poslovni banki. Že sam njegov naziv predstavlja nalogo: služi za usmerjanje sporočila od oddajnika do sprejemnika.

Zadnji, tretji nivo je avtentični ključ, ki služi za šifriranje samega sporočila in se vsak dan zamenja.

Izkušnje delovanja GABE sistema so v letu in pol pokazale, da:


  • se sporočila ne izgubljajo,
  • ni nepredvidenih in nepojasnjenih dogodkov,
  • varnost in zaščita je popolna, mednarodno in strokovno priznana.

V nadaljevanju je predavatelj pojasnil principe odločitve in dizajna GABE sistema. Glavne oporne točke so bile:

  • enaka programska oprema (software) v vseh poslovnih enotah – bankah,
  • različna strojna oprema (hardware) glede na obseg dela,
  • varnost sistema,
  • fleksibilnost, ki mora omogočati
  • enostavno vključevanje novih enot
  • ukinjanje obstoječih,
  • prilagajanje povečanemu obsegu dela,
  • združevanje poslovnih enot,
  • komuniciranje z inozemstvom,
  • nizki stroški realizacije.

Kolikšni so bili celotni stroški sicer nismo izvedeli, dobili pa smo podatek, da je bilo razmerje strojna: programska oprema 1:10. Desetkrat več je bilo vloženega v programsko opremo in seveda tudi v ljudi!

Pri sami realizaciji in odločitvi katera strojna oprema je najprimernejša so upoštevali predvsem varnost, fleksibilnost in ceno ter vse skupaj vrednotili in primerjali med PC mrežo in računalniškim sistemom s terminalsko mrežo. Slika 2 prikazuje rezultat »tekmovanja« med PC in CPU. Očitne prednosti so na strani PC opreme in odločitev je bila jasna: vsaka poslovna enota – banka se v GABE sistem povezuje s pomočjo PC opreme Ta PC oprema je predvsem dovolj zmogljiv osebni računalnik z osnovno nalogo serverja tako v GABE sistem to je povezovanje z IBM S/88 kakor tudi v interno računalniško mrežo posamezne poslovne banke.

PC kot server in kot vmesni člen med IBM S/88 in ostalo bančno opremo je predpisan in enoten. Katero in kakšno opremo potem banka poveže na tak server, sistem GABE ne zanima. Kot zanimivost vse mreže v Avstriji so enotne in unificirane, le Narodna banka Avstrije uporablja svojo specifično računalniško mrežo.

Danes GABE zaposluje okoli 80 ljudi, v letu 1991 bodo montirali še dodatni glavni računalnik IBM 1921 model 260 in računalnik Compaq TANDEM, ki bo skrbel za bankomate. IBM Avstrija in GABE sta pripravljena povedati še kaj več, nudijo prirejen celoten paket in lahko organizirajo strokovni ogled delovanja in uporabe GABE sistema.

Slika 2



petek, 2. marec 2001

Računalniška oprema v podružnicah SDK v SR Sloveniji


Dne 27. februarja 1981 je prešla z ročne na računalniško obdelavo podatkov plačilnega prometa in statistike podružnica Postojna, kot zadnja med 14 podružnicami v Sloveniji, do konca maja pa bo opravljen prehod obdelave iz Singer 10 sistemov na IBM v podružnicah Celje in Kranj.

Prve štiri podružnice v naši republiki so bile opremljene z računalniško opremo po programu, ki ga je Služba [1] sprejela 1970. leta. Ta je slonel predvsem na sledečih izhodiščih in ciljih:

  • na elektronsko obdelavo podatkov se prenesejo najmasivnejša opravila Službe: plačilni promet, evidenca in statistična raziskovanja. Zagotovi naj se čim hitrejše gibanje denarnih sredstev v državi ter učinkovito informiranje na vseh nivojih
  • sistem obdelave podatkov naj bo decentraliziran, torej v podružnicah. Tako bo zagotovljena povezanost informacijskega sistema službe z informacijskimi podsistemi družbenopolitičnih skupnosti in organizacij združenega dela
  • tehnologija obdelave vseh podatkom mora biti enotna, izdelati je treba enotno aplikacijsko programje
  • računalniški sistemi v organizacijskih enotah SDK morajo biti tehnično in tehnološko kompatibilni (naloga je dokaj težka, ker gre za različne podružnice, katerih obseg plačilnega prometa lahko izrazimo z razmerjem 1:100)
  • v drugi fazi avtomatizacije naj se podružnice povežejo s telekomunikacijskimi linijami.

Po tem programu je dobila podružnica Ljubljana računalniški sistem IBM 370/135, podružnice Maribor, Kranj in Celje pa Singer Sistem 10. Za zajemanje podatkov je bil izbran luknjalnik papirnate traku Walthen-Datic. S tako opremo so navedene štiri podružnice uspešno opravljale vse operativne posle polnih osem let.

Tehnologija dela, ki so jo diktirali luknjalniki papirnatega traku, čedalje večje število nalogov in zahteva, da je treba izpiskom obvezno priložiti plačilne dokumente, pa so povzročale velike težave pri obvladovanju paralelnega dela avtomatske obdelave podatkov z zajemanjem in ročnega sortiranja dokumentov.

Ker je morala služba slediti tudi zahtevam sindikatov po postopnem ukinjanju nočnega dela delavk, je bilo treba radikalno spremeniti tehnologijo dela v plačilnem prometu. Obe najmasivnejši fazi dela, zajemanje podatkov za AOP [2] in sortiranje dokumentov sta bili časovno razmaknjeni za več kot osem ur. Zaradi tega je SDK v SR Sloveniji leta 1977 sprejela program, ki je predvideval popolno sinhrono delo zajemanja in sortiranja. Ker je algoritem vhodne kontrole podatkov plačilnega prometa zelo zapleten, je bilo sklenjeno, da se uvede interaktivno inteligentno zajemanje podatkov. Tako bo izkoriščena sposobnost računalniškega sistema že v začetni fazi zajemanja podatkov. Ker je poleg zapletenega algoritma kontrole prisoten pri zajemanju še problem številčnosti vhodnih podatkov, je bil za te namene izbran novi sistem IBM S/1 z ekrani, ki je po osmih letih dela zamenjal dotrajane luknjalnike papirnatega traku. Za manjše podružnice pa je bil izbran sistem Burroughs B 1830 z ekrani kot sistem za interaktivno inteligentno zajemanje in obdelavo podatkov.

Ta zamenjava luknjalnikov s sistemi z ekrani naj bi po načrtih bila opravljana do marca 1981. Takrat naj bi tudi zamenjali računalnike Singer z računalniki IBM in bi bile podružnice SDK v SR Sloveniji opremljene s sledečimi računalniškimi sistemi:

Ljubljana, Maribor, Celje in Kranj z računalniki IBM 370/138, IBM 3270/135, IBM 4331 za obdelavo podatkov in IBM S/1 z ekrani za zajemanje podatkov



Koper Nova Gorica, Murska Sobota, Novo mesto, Velenje, Ptuj, Trbovlje, Krško, Postojna in Kočevje pa z računalniki Burroughs B 1830 z ekrani za obdelavo in zajemanje podatkov.



Od leta 1979 do letos je bila za vse enote SDK v SR Sloveniji kupljena in instalirana računalniška oprema v skupni vrednosti 231.632.420,00 dinarjev [3].

Poseben podvig je predstavljala adaptacija prostorov za elektronske računske centre v vseh podružnicah v Sloveniji in organizacijo prehoda iz ročne na računalniško obdelavo podatkov v 10 podružnicah, ki so ostale še edine neavtomatizirane podružnice SDK v Jugoslaviji.

Pogodba o nakupu Burroughs računalniških sistemov za preostalih 10 podružnic je bila podpisana 27.7.1978. Prvi računalniški sistemi so prispeli 15.6.1979 in zadnji 5.12.1980




Ker smo izkoristili prednosti enotne tehnologije dela v SDK, pomoč sistemskih inženirjev Informatike in že izdelanega aplikacijskega programa, smo štiri mesece po dospetju prvega računalniškega sistema že izvršili prehod na AOP v prvi podružnici. Od oktobra 1979, ko je na AOP prešla podružnica Koper do februarja 1981 je minilo 17 mesecev in v tem času smo izvršili prehod na AOP v vseh podružnicah, ki so bile planirane za to opremo. To pomeni, da je bila vsakega 1,7 meseca avtomatizirana po ena podružnica. Če odštejemo 2 meseca počitka za letne dopuste in po dva decembrska meseca, ki zaradi velikega števila nalogov plačilnega prometa nista primerna za prehod, je bilo teh 10 podružnic prevedenih na avtomatsko obdelavo podatkov  v 13 mesecih, torej vsak 1,3 meseca po ena podružnica. V tem času so tovarišice in tovariši prebili skupaj 952 dni izven svoje matične organizacijske enote. V podružnicah so delali vsak dan poprečno po 16 ur dnevno, vključno s sobotami in nedeljami in vložili tako skupno preko 15.000 delovnih ur v strokovno usposabljanje, organizacijo in koordinacijo vseh opravil pri prehodu na AOP.

Projekt avtomatizacije podružnic v Sloveniji po programu iz leta 1977 je bil obsežen tudi po tehnični plati. Podružnice so se pred leti že pripravljale na sprejem sistemov B-1700 pa so zato nekatere menile, da je vsa tehnična priprava že zaključena. Po pregledu prostorov smo ugotovili, da bo potrebno vse tako imenovanje »centre« popolnoma preurediti ali celo zgraditi na novo. Ker je bila oprema za klimatizacijo prostorov delno že nabavljena in sicer od ameriškega podjetja EDPAC, smo se zaradi enotne opreme, kot tudi zaradi njene kvalitete odločili za nabavo potrebne dodatne klimatizacijske opreme pri istem proizvajalcu. Ustrezna kupoprodajna pogodba je bila podpisana 1.11.1978. Tam, kjer enotnost te vrste opreme ni bila potrebna (podružnice z IBM opremo) in kjer so bile potrebne tudi večje klimatske naprave, smo se odločili za domačega proizvajalca LTH iz Škofje Loke.

V program del, katerih izvajalec je bila Lesnina, smo načrtno vnesli (nekatere celo prvič pri nas) elemente, ki naj bi zagotovili kar največjo kvaliteto, varnost, zanesljivost in standardnost naprav oziroma delovanje teh naprav. Naj omenimo nekatere:

  • pred pričetkom projektiranja električnih instalacij so bile pri vseh podružnicah opravljene meritve kvalitete električnega napajanja (omrežnega napajanja). Na podlagi rezultatov teh meritev je bil izdelan elaborat, ki je predvideval najboljši (efektiven, a ne preveč drag) način »čiščenja« električne energije za napajanje računalniških enot. Na tej podlagi je bil tudi razvit in izdelan, posebej za naše razmere; filtrirni transformator
  • za podružnice Celje, Maribor in Kranj so bili zahtevani in tudi izdelani projekti za klimatizacijo računalniških prostorov
  • za vso notranja opremo računalniških centrov je bil načrtovan enak design: za vgrajene omare za magnetne diske in trakove, police ipd. kakor tudi za stenske in stropne obloge, dvojni pod, svetila in drugo
  • za napajanje računalniške opreme z električno energijo je bila načrtovana in izdelana standardna razdelilna omara, uporabna v vseh centrih ne glede na njihovo velikost
  • za izdelavo elektro projektov je bila izdelana idejna zasnova, ki je vključevala tako zahteve obeh dobaviteljev računalniške opreme kakor tudi dosedanje praktične izkušnje na tem področju
  • za varovanje računalniške opreme in centra v celoti pred požari je bila zahtevana požarno varnostna naprava na osnovi ionizacijskih javljalnikov, varnostni avtomatski in ročni izklopitvi električnega napajanja računalniškega sistema in klimatskih naprav, varovanje močnostnih stikal s ključavnicami, ipd.
  • zaradi sorazmerno majhnih prostorov in nizkih stropov je bila marsikje nujna zvočna izolacija sten in stropov, čeprav predstavlja precejšno podražitev investicije
  • za potrebe zajemanja podatkov preko ekranov je bila s sodelovanjem delavk pri zajemanju podatkov SDK in arhitekta Lesnine konstruirana posebna mizica za zajemanje, ki jo imajo danes skoraj vse podružnice SDK v SR Sloveniji
  • za podružnice z dvojnimi sistemi B 1830 je bila skonstruirana posebna preklopna omarica, ki je v osnovi omogočala preklapljanje ekranskih terminalov z enega računalniškega sistema na drugega. Kasneje je bila projektirana in izdelana dodatna preklopna omarica, ki je omogočala preklapljanje posameznih terminalov ali skupin terminalov
  • že od vsega začetka je bilo jasno, da toga povezava ekranskih terminalov s sistemom ne ustreza. Zato smo s sodelovanjem strokovnjakov obeh zastopnikov proizvajalcev računalniške opreme in izvajalca električnih del razvili prilagojen način razvoda in priključitve za podatkovne kable, ki omogoča fleksibilnost in obenem zanesljivost delovanja.

Nekatere težave pri zagotovitvi ustreznih delovnih pogojev v ERC [4]


Pri tako obsežnem in sorazmerno zapletenem poslu, kot je avtomatizacija vseh podružnic SDK v SR Sloveniji in opremljanje z novo računalniško in drugo opremo, se je pojavilo seveda precej težav. Skušali smo jih reševati s pomočjo vseh sodelujočih (podružnic, Lesnine, Interkomerca) čimbolj temeljito in seveda v okviru naših možnosti. Rešitvam »ad hoc« smo se izogibali, čeprav bi z njimi pridobili na času, medtem ko je temeljitost dela ravno podaljševala.

Predvsem se je pokazalo, da je potreben pri tako velikih delih, kot je predstavljalo adaptacije prostorov in ostale priprave za instalacijo računalnikov, s strani podružnice nadzorni organ. Kjer je tak nadzorno organ bil formalno tudi določen (Kranj) ali pa je deloval vsaj neformalno (Nova Gorica, Trbovlje, Kočevje), je delo teklo mnogo bolje.

Kmalu po začetku del je postalo tudi jasno, da Lesnina ne opravlja inženiringa v pravem pomenu besede, temveč le nekatere njegove dele: pri delih, pri delih, pri katerih je bila potrebna manjša usluga obrtnika (predvsem vodoinstalaterjev, steklarjev, zidarjev) so delavci Lesnine izpustili vse iz rok in breme je padlo na podružnico. Ravno tako se niso odlikovali pri koordinaciji del in pri sodelovanju z drugimi izvajalci del (z že naštetimi obrtniki, področnim elektrodistribucijskem podjetjem ter izdelovalci in monterji klimatskih naprav). Najbolj je bilo to opazno pri požarno varnostnih napravah, kar je tudi pripomoglo k izrednemu zaostajanju teh del, pa tudi pri izdelavi filtrirnega transformatorja, kjer smo bili zaradi njihove nezainteresiranosti prisiljeni prenesti dela na drugega izvajalca.

Upoštevati pa je treba tudi, da se je kljub opravljenim meritvam in ogledom na krajem samem, dobrim projektom in strokovnim izvajalcem, pojavilo veliko število vzporednih del (mnoge izmed njih gredo na rovaš podružnic) in da je »nastalo« več naknadnih problemov, katerih obstoj in reševanje v fazi projektiranja ni bilo mogoče predvideti, na primer: poslabšana oskrba oziroma slabša kvaliteta električne energije, potreba po saniranju stropov, tal, svetil, potreba po zastiranju oken (zavese, zunanje žaluzije), naknadno spreminjanje namembnosti centru pripadajočih prostorov, ipd.

Pri dobri polovici podružnic se je po izdelavi elektro projektov pokazalo, da obstoječa napeljava ne zadošča. Potrebno je bilo vleči nove ali dodatne vode od transformatorskih postaj, nabaviti nove merilne garniture, dodajati preklopne omarice, povečati moč glavnih varovalk, dodati kompenzacijsko napravo.

Izvajalcem del je močno nagajalo pomanjkanje materialov na tržišču, tako da so imeli težave s posebnimi kabli, električnimi merilnimi garniturami, svetilkami, ploščami za dvojni pod, ipd.

Med dela, ki so gledana v celoti, najdlje trajala, spada vsekakor nabava in montaža požarno varnostnih naprav. Poglejmo si samo nekaj datumov: v februarju 1979 so bili na Iskri opravljeni prvi razgovori in določeni tehnični elementi, na tej podlagi pa je Iskra poslala 6.7.1979 preko Lesnine ustrezno ponudbo za šest podružnic. Dne 12.7.1979 je bila ta ponudba sprejeta in podružnice so v času 21.9. do 4.12.1979 opravile vplačila po predračunih. Kljub pismenim in telefonskim urgencam in obljubam, da bodo naprave montirane do 15.6.1980, pa te naprave še do danes niso urejene (datum objave članka: maj 1981). Ker se je Iskra pokazala kot nezanesljiv dobavitelj požarno varnostne opreme, smo za preostalih pet podružnic naročili opremo Zarje, Kamnik, v aprilu 1980. Montaža te opreme je potekala bistveno hitreje, vendar povezave z enotami gasilcev ali milice tudi še niso povsod izvedene.

Tudi za filtrirne transformatorje je bilo potrebnega nenavadno veliko časa, ne glede na to, da gre v tem primeru za specialno opremo, izdelano po naročilu, zapleten projekt, uvoženo transformatorsko pločevino, ipd. Projekt za filtrirne transformatorje je bil izdelan 30.4.1979, naprave pa naj bi bile gotove do 30.9.1979. Dne 20.11.1979 smo dobili atest za izdelani prototip, ki je bil kasneje montiran v podružnici Novo mesto. Na našo zahtevo je Lesnina odstopila od nadaljnjega dela na filtrirnih transformatorjih, nalogo pa je prevzela na podlagi ponudbe z dne 11.5.1980 delovna organizacija ONIKS. Podružnice so bile opremljene s transformatorji v oktobru 1980, delo pa je bilo dejansko zaključeno šele konec decembra 1980.

Prehod podružnice na avtomatsko obdelavo podatkov


Vzporedno z adaptacijami ali novogradnjami potrebnih prostorov za elektronske računske centre in ekranske terminale je tekel program strokovnega usposabljanja kadrov za opravljanje naslednjih del in nalog v službi:

  • vodenje avtomatske obdelave podatkov v podružnici
  • organiziranje obdelave v pogojih AOP
  • projektiranje aplikativnega programa
  • programiranje
  • nadzor – delovanja elektronskega računalniškega sistema
  • sistemsko inženirski posli.

Šolanje sta v glavnem organizirala in vodila oba zastopnika računalniške opreme Intertrade in Interkomerc-Informatika, nekaj pa ga je opravila tudi Služba s svojimi kadri. Šolanje je bilo dovolj temeljito saj je odvisno od profila kadra trajalo od 14 dni do treh mesecev za posameznega slušatelja. Poleg teoretičnega šolanja smo organizirali tudi praktični pouk vseh vodij posameznih organizacijskih delov na podružnicah, ki so že prešle na AOP, oziroma so konvertirale obdelave iz enega na drugi tip računalniške opreme. Tako šolanje, ki pa praviloma ni trajalo več kot tri dni za posameznika je bilo urejeno za vodje priprave, sortiranja, DR [5], organizatorje obdelave in še nekatere druge. V Sloveniji smo do sedaj pridobili na tak način 14 vodij računalniških sistemov, 7 projektantov AOP, 16 organizatorjev obdelave, 3 sistemske inženirje, 18 programerjev in sistemskih programerjev, 42 operaterjev na sistemu, 300 operaterjev na zajemalnih strojih ter potrebno število kontrolorjev, delavcev v pripravi dela in ostalih poslih v avtomatski obdelavi podatkov.

Organizatorji iz centrale v Ljubljani in SDK Jugoslavije, ki so vodili priprave na prehod v vsaki podružnici, pa so delovali po sledečem rokovniku:

  • snemanje trenutnega stanja v podružnici: organizacija dela na ekranskih terminalih, pregled knjigovodskih evidenc, pregled RUDS [6], ureditev prostorov, nabava potrošnega materiala
  • sestanek v zvezi z odločitvijo podružnice o obdobju prehoda na AOP, organizaciji dela, odgovornosti in tipu obdelave (kolegij)
  • urejevanje prakse za operaterje na sistemu in vodje nekaterih organizacijskih delov
  • sestanki z delavci plačilnega prometa, DR in statistike, delavci predhodne kontrole, blagajne in likvidature ter delavci v ekspoziturah
  • dogovor z elektrodistribucijskim podjetjem
  • šolanje delavcev za ekrani za zajemanje podatkov RUDS in plačilnega prometa
  • instalacija aplikacijskega programja na sistemu
  • predavanje o terminalih
  • urejanje novega načina sortiranja dokumentov plačilnega prometa
  • prevzem začetnih knjigovodskih stanj ekspoziture in podružnice
  • start obdelave za ekspoziture
  • obvestilo uporabnikom o prehodu na AOP
  • ocena usposobljenosti podružnice in določitev datuma prehoda
  • start obdelave za podružnico
  • enotedensko spremljanje obdelave po startu

Organizacijsko dokumentacijska dejavnost na področju avtomatske obdelave podatkov


S prvo fazo avtomatizacije organizacijskih enot smo posegli na področje organizacije in dokumentacije. Tako so bila izdelana navodila za vodenje dnevnika obdelave na sistemih, navodila za evidentiranje stanja in vzdrževanja vseh električnih in elektronskih aparatur v računalniških centrih, navodila za evidentiranje in čuvanje magnetnih nosilcev podatkov, priporočila za sodobno strukturirano programiranje in modularno projektiranje, navodila za delo z ekrani, navodila za delo v posebnih razmerah in navodila za arhiviranje. zdelani so bili novi formularji – pripomočki za projektiranje in programiranje (preko ekranov). Organiziran je bil dostop do strokovne literature za posamezne profile delavcev itd.
Nekateri problemi v zvezi z avtomatsko obdelavo podatkov

Razen nekaterih težav, ki se pojavljajo v podružnicah, ki so pravkar prešle na AOP, izvirajo pa predvsem iz neizkušenosti, izstopajo v čedalje večji meri nekateri problemi na področju statističnih raziskovanj in informativno analitične dejavnosti. Na tem področju lahko celotno problematiko delimo na dva dela. Prvi del obsega zajemanje in čiščenje statističnih in drugih poročil, ki ne izvirajo iz podatkov plačilnega prometa, drugi del pa obsega obdelavo teh podatkov za potrebe informativno analitične funkcije.

Osnovni vir podatkov za te namene so običajno podatki iz letnega programa statističnih raziskovanj, ki ga določa skupščina SFRJ.

Za zajemanje teh podatkov izdela SDKJ kontrolne programe  po zahtevah določenih organizacijskih delov SDKJ. Take zahtevke dobi organizacijski del, odgovoren za avtomatsko obdelavo podatkov praviloma največ 3 tedne pred rokom uporabnikov za predajo navedenih poročil. Nekatere republike kreirajo za svoje potrebe dopolnilna polja na osnovnem obrazcu, tako da se zahteve za zajemanje in kontrolo že razlikujejo od zveznih. Tako dobe posamezne republike programe, ki ne zadoščajo za potrebno kontrolo njihovih republiških podatkov.

---------------------------------

[1] Kratka uporaba za Služba družbenega knjigovodstva, tudi SDK

[2] Avtomatska obdelava podatkov

[3] Po menjalnem tečaju 1.1.2007 239,640 SIT za 1,00 EUR je to 966.584,96 €.

[4] Elektronski računski center

[5] Družbeno računovodstvo – sektor ali oddelek v vsaki podružnici

[6] Register uporabnikov družbenih sredstev

sreda, 7. februar 2001

En dan za tri leta


Že v prvi polovici prihodnjega leta naj bi SDK obdelala plačilne naloge v nekaj minutah.

Slovenski finančniki že lep čas govorijo o nujnosti preoblikovanja Službe družbenega knjigovodstva, vendar konkretnih predlogov v javnosti doslej še niso predstavili. Še največ je na tem področju naredila služba sama, ki je o svojem preoblikovanju in o tem, kakšna bo njena vloga v prihodnosti. začela razmišljati že pred letom in pol. Pripravili so tudi že nekaj projektov, ki pa še nimajo širše podpore. Proces preoblikovanja službe naj bi tekel večplastno. Na eni strani naj bi posodobili sistem plačilnega prometa, ki naj bi ga opravljala samostojna ustanova. Bila bi naslednica tistega dela SDK. ki se tudi zdaj ukvarja s plačilnim prometom pravnih oseb. Davčno službo naj bi v Sloveniji končno poenotili. in sicer tako, da bi se davčni del Službe družbenega knjigovodstva priključil upravi za javne prihodke. Iz preostalih delov službe naj bi oblikovali center za boniteto in statistiko ter center za komercialno in javno revizijo oziroma računsko sodišče.

Med najzanimivejšimi projekti preoblikovanja SDK je, sodeč po polemikah, kdo ga bo opravljal v prihodnosti. notranji plačilni promet med pravnimi osebami. Apetiti zainteresiranih so povsem razumljivi, saj je to daleč najbolj donosen del službe (da o možnostih oplojevanja kapitala, četudi le dvo- do tro-dnevnem, v primeru, da bi ga opravljale banke. niti ne govorimo). Da je to najdonosnejši del službe, pravim zato. ker se s provizijami, ki jih SDK zaračuna za svojo storitev v veliki meri financirajo tudi preostale službe SDK, interni nadzor, inšpekcija, revizija, informacije in statistika. In ker bodo po preoblikovanju SDK omenjeni deli službe imeli svoje vire financiranja, se bodo znižali tudi stroški plačilnega prometa in s tem tudi višina provizij.

SEDANJOST


SDK poleg centrale v Ljubljani sestavlja 14 podružnic in 47 ekspozitur, ki so razporejene po vseh večjih slovenskih mestih. V službi je zaposlenih nekaj več kot 2800 delavcev, pri plačilnem prometu pa jih dela okoli 1400. Vsak dan opravijo približno 300.000 transakcij, ob konicah pa tudi pol milijona. Lani so obdelali 110 milijonov plačilnih nalogov, kar je nekaj več kot leto prej. Približno 80 odstotkov plačilnega prometa poteka med pravnimi osebami znotraj posamezne enote SDK in le 20 odstotkov med različnimi enotami. Vendar pa dosega vrednost plačilnega prometa med slednjimi 40 odstotkov celotne vrednosti obdelanih plačilnih nalogov.

Plačilne naloge pravnih oseb, ki so v različnih organizacijskih enotah SDK, služba pošilja na štiri načine. Prvi omogoča prenos podatkov iz nalogov brez pošiljanja dokumentov (v službi ga imenujejo TK 1). Podatke oddajajo prek računalniških omrežij, dolžnik in upnik si namen in vsebino nakazila sporočata z numeričnim označevanjem in sklicevanjem na številko. Na tak način SDK opravi 37.3 odstotka plačilnega prometa med različnimi enotami. Drugi način je podoben prvemu, le da elektronskemu prenosu sledi še pošiljanje dokumentov (tak način pošiljanja plačilnih nalogov imenujejo TK 4), z njim pa opravijo 41,6 odstotka plačilnega prometa. Tretji način opravljanja plačilnega prometa je klasično pošiljanje nalogov (dokumentov) po pošti. Tak plačilni promet poteka predvsem med fizičnimi in pravnimi osebami in predstavlja 21,1 odstotka celotnega prometa med posameznimi enotami SDK. Plačilne naloge z oznako nujno pa je moč nakazati tudi telefonsko ali teleprintersko.

V TREH LETIH


Trenutno SDK za obdelavo plačilnih nalogov v povprečju potrebuje en dan. V primerjavi z razvitimi zahodnimi državami je to dvakrat do trikrat hitreje. Primerjava z nekdanjimi vzhodnoevropski državami nima prave vrednosti, saj si tam za obdelavo plačilnega naloga »vzamejo« tudi dva meseca.


Že v prvi polovici prihodnjega leta pa naj bi SDK ob pomoči posodobljenega računalniškega omrežja plačilne naloge obdelala v nekaj minutah. Vendar le, če bodo pravilno izpolnjeni, če bodo pravne osebe imele dovoljenje banke, ko bodo opravljale velike transakcije, in seveda, če bodo zanje imele pokritje. Prve simulacije posodobljenega plačilnega prometa naj bi bile uporabnikom na voljo konec prvega četrtletja prihodnjega leta, od konca leta 1994 pa naj bi delovala oba sistema, klasični in računalniški, je na nedavni predstavitvi projekta za posodobitev plačilnega prometa povedal Stanislav Brodnjak, pomočnik generalne direktorice SDK. Posodabljanje plačilnega prometa naj bi po njegovih besedah končali v treh letih. Celotna naložba naj bi stala deset milijonov ekujev, sredstva zanjo pa naj bi v celoti zagotovila Služba družbenega knjigovodstva.


CILJI


Osnovni cilj posodabljanja plačilnega sistema je pripraviti temelje. ki bodo ohranili vse doslej znane dobre lastnosti sistema, in sprejeti dobre rešitve. ki jih poznajo v svetu. Da smo kljub socializmu razvili učinkovit in hiter plačilni sistem, nam namreč priznavajo tudi številni tuji strokovnjaki, je povedal pomočnik generalne direktorice.

Z ustrezno računalniško tehnologijo naj bi bila med bankami in velikimi pravnimi osebami zagotovljena povezava (on-line), ki bi med drugim Banki Slovenije omogočala nenehen vpogled v vse faze dogajanj v plačilnem prometu. Sistem plačilnega prometa, ki ga pripravlja Služba družbenega knjigovodstva, temelji na načelu bruto poravnav v realnem času. To pomeni, da bo vsaka transakcija obdelana in poravnana v realnem času in ne več kot doslej v paketu. Vendar pa bo morala zato služba bankam zagotoviti vpogled v nameravane. zlasti velike transakcije njihovih komitentov.

PREDNOSTI


V SDK menijo, da je zaradi drage infrastrukture plačilni promet ekonomsko racionalno opravljati v eni ustanovi. Ne nazadnje tudi zato, ker je slovenski monetarni prostor majhen in ker ga je mogoče komunikacijsko in računalniško dobro povezati. Pravilnost njihovega razmišljanja naj bi ne nazadnje dokazovalo tudi spoznanje bank V državah Evropske skupnosti. Medsebojno konkuriranje pri informacijskih sistemih naj bi po njihovih ugotovitvah prinašalo manj koristi v primerjavi z enotnim tehnološkim razvojem skupne infrastrukture za plačilni promet. In tudi zato si SDK prizadeva, da bi plačilni promet pravnih oseb še naprej opravljala ena ustanova. Ustanova, ki se je po njihovem mnenju že dokazala.


1993 maj

petek, 2. februar 2001

In memoriam

Franc Vrabec


V začetku decembra 1986 je v Ljubljani umrl upokojeni direktor Službe družbenega knjigovodstva v SR Sloveniji podružnice Ljubljana Franc VRABEC.

Njegova življenjska pot se je začela 21. januarja 1921 v Mokronogu v kmečki družini.

Kmalu po končani šoli se je zaposlil v domačem kraju kot usnjarski delavec, saj doma kos kruha ni bil dovolj velik za vse. V prelomnem letu 1941 je mladi proletarec vedel, kje je njegovo mesto. Kmalu po okupaciji domovine se je vključil v vrste OF, raznašal je literaturo, bil v stiku s partizanskimi skupinami v okolici Mokronoga, zbiral za njih orožje, municijo in hrano ter jih obveščal o gibanju okupatorju. Novembra istega leta je bil sprejet v KP. Že januarja 1942 je bil zaradi izdaje aretiran. Njegova pot zapornika v italijanskih zaporih od Ljubljane preko Kopra, Trsta in Benetk do Vicenze je trajala vse do marca 1944.

Po vrnitvi v Ljubljano se je takoj povezal z OF, 10. septembra 1944 pa je odšel v partizane, najprej v četo I. bataljona SNOB »Ivana Gradnika«. Kmalu je postal politdelegat in nato politkomisar. Po osvoboditvi je ostal še nekaj časa v JLA, do demobilizacije konec januarja 1947.

Narodnoosvobodilni borbi in izgonu okupatorja je sledil čas izgradnje porušene domovine. Tako je bil tov. Vrabec na svojo prvo delovno dolžnost po demobilizaciji razporejen na OLO Trebnje, od tu pa je odšel v Ljubljano na Ministrstvo za finance. V organizacijah finančne stroke je nato delal (razen časa, ko je bil na OBLO Ljubljana in pri CK KPS) vse do upokojitve.

Pri Narodni banki FLRJ, centrali za LRS je bil zaposlen od 1. 7. 1952. Skoraj 3 leta je bil direktor službe personalnih poslov, 1 leto direktor v direkciji fondov in 4 leta direktor inšpektorata. Od maja 1960 do januarja 1963 je bil direktor NB podružnice Kranj, nato pa je bil zopet premeščen v Ljubljana za pomočnika glavnega direktorja SDK pri NB Centrala za SRS. Za direktorja podružnice SDK v Ljubljani je bil imenovan 1. 10. 1967. S tega delovnega mesta, ki ga je v svoji službeni karieri opravljal najdlje, je odšel v zasluženi pokoj 30. junija 1977.

Trdo življenje v rani mladosti, preizkušnjo, ki jih je njemu in njegovi generaciji nalagala NOB, obnova domovine in izgradnja samoupravne socialistične družbe so iz njega naredile moža klenega značaja, vztrajnega pri izvajanju delovnih nalog, ki so mu bile zaupane, po drugi strani pa človeka, ki je imel polno razumevanje za težave sodelavcev.

Postal je odličen in priznan strokovnjak finančne stroke oziroma na področju dela službe družbenega knjigovodstva. Razen opravljanja odgovornih in vodilnih delovnih nalog je kot predstavnik službe iz naše republike sodeloval pri delu številnih komisij in odborov na ravni službe v Jugoslaviji, zlasti na področju racionalizacije dela SDK.

Tako je tudi na njegove rame padla odgovorna naloga preizkusa in nato praktične izvedbe modela racionalizacije poslovanja plačilnega prometa in družbenega računovodstva, saj sta bila v podružnici Kranj v času njegovega vodenja uvedena obdelava plačilnega prometa in družbenega računovodstva na strojih srednje mehanizacije, v podružnici Ljubljana pa avtomatska obdelava podatkov z uvedbo računalnika IBM 370/135. Njegova prizadevanja pa niso bila usmerjena le strogo v strokovno delo, ampak tudi v razvoj in uveljavljanje samoupravljanja v delovnih skupnostih organizacijskih enot SDK. Za izvedbo teh nalog so bili potrebni še posebni napori, saj je bilo treba tudi na tem področju zaorati ledino.

Za svoje požrtvovalno delo je prejel številna državna odlikovanja in druga družbena priznanja.

V življenju se srečujemo z mnogimi ljudmi, a nam vsi ne ostanejo v spominu. Vedno pa se spominjamo tistih, ki so bili v nečem izredni. In tak izreden sopotnik v življenju je bil Franc VRABEC, saj ni bil le strokovnjak in predstojnik, ampak sodelavec in človek. Tak je ostal v spominu nekdanjih sodelavcev, tako podobo pa so si o njem ustvarile tudi kasnejše generacije delavcev, saj je spomin nanj v podružnici še vedno živ.

Vsi mu izrekamo najglobljo zahvalo!

Delavci SDK v SRS
Podružnica Ljubljana

Januar 1987

~~~~~~~~~~~~~

Gospod Franc Vrabec si to nedvomno zasluži, saj je bil motor pri prehodu na računalniško obdelavo podatkov v plačilnem prometu 5. februarja 1973. Brez njegovega odločnega "gremo" bi se pričetek AROPS obdelave zavlekel. Začetne težave pa so bile eden med vzroki, da se je začel razvijati TEZAURUS, ki je hitro postal uspešno nadomestilo za AROPS in za vse naslednje prehode na računalniško obdelavo podatkov v vseh SDK podružnica v Jugoslaviji opremljenimi z IBM računalniškimi sistemi.

Instalirali smo prvi računalnik


Zdi se mi, da je bil to IBM 370/135. Kaj kmalu smo morali nabaviti še enega in to IBM 370/138.V prvem nadstropju smo uredili računalniški prostor z dvojnim podom, klimo, v kleti pa je stal Končarjev  generator.
Sistem /135 je imel 96 KB internega spomina, trikrat po 29 MB na zunanjih diskovnih enotah, tri tračne enote, čitalnik kartic, dva tiskalnika 1200 lpm in sistemsko konzolo. Vse skupaj tehtalo okoli 1,5 tone. Za transport v prvo nadstropje smo pooblastili podjetje Javna skladišča. Ta je sestavil zunanje železno gradbeno podporje, snel okno v drugem nadstropju, pripravil drčo od okna do dvojnega poda in pripeljal nekaj tonsko avto dvigalo, ki je dvignilo vsak sestavni del posebej do zgornje police gradbenega odra. Pravi spektakel.

Za instalacijo sistemskega programja je SDK nameravala zaprositi Intertrade, njihovo službo za podporo uporabnikom. Toda SDK sistemska programerja pa sta se uprla. Da bosta že sama instalirala vse programe, sta rekla. Ne potrebujeta nobene pomoči. In res. Vse sta postorila sama.
Naslednji dan smo lahko že prevajali programe.



Prvi IBM/135 v SDK Ljubljana. Levo spredaj je čitalec disket (Floppy disk) premera 8 palcev, za njim je čitalec papirnatih kartic. V sredini je CPU in konzola, desno pa 3 tračne enote.



Tista največja, črna, je disketa premera 8 palcev oziroma 20,32 cm.