Ko sem prelistal številko ugledne slovenske gospodarske revije, se mi je vzbudila asociacija na šolske naloge iz slovenskega in tujih jezikov v gimnaziji pred mnogimi šolskimi reformami. Tedaj smo pisali dve vrsti poprav šolske naloge: tisti z nalogami, kjer je bilo manj rdečih popravkov, so jo napisali kar na rob, ostali, pri katerih je bil profesor z rdečo barvo bolj radodaren, pa so nalogo napisali ponovno, tokrat pravilno. Od tistih časov mi je ostala navada, da si med branjem zapišem kako krajšo opazko kar na rob berila.
V omenjeni številki je kot že več let doslej izšel seznam 200 največjih delovnih organizacij, povečan še za nadaljnjih sto, v naši republiki v letu 1984. Revija se je potrudila in k seznamu objavila komentar, resda nekoliko skromen glede na priliko, ob kateri je objavljen, ampak dober namen je treba ceniti. Komentarju je dodan tudi diagram, najbrž v skladu z rekom, da slika pove več kot tisoč besed. Zdi se, da ta slika ne pove toliko, ker je »za lažje razumevanje« dodanih še »nekaj pojasnil«, kar kaže na to, da nemara diagram ni pravi, ali pa na to, da tudi slika ne pomaga, kjer ni kaj povedati. Z drugimi besedami rečeno, kjer ni, še vojska ne vzame.
Sam seznam je mogočen in prav lepo ga je prelistati. Človeku vzbudi dober občutek, da Slovenija v nekaterih pogledih le ni tako majhna in da ima kaj pokazati. Vendar pa je dovolj majhna, da vsakdo od nas bliže pozna katerega od teh 300 največjih ali pa vsaj koga, ki združuje delo v kateri od teh delovnih organizacij. To seveda da voljo in moč, da nekdo prelista dolgi seznam bolj počasi in pazljivo. Ob takem listanju pa si pazljivi bralec hočeš nočeš napravi na rob kako oznako, kak klicaj, pa tudi kak vprašaj.
Prvo presenečenje so delovne organizacije, ki ne spadajo med gospodarske organizacije. Med 300 največjimi se tako prikažejo ugledna zdravstvena ustanova, znan univerzitetni inštitut in nemara še kaj podobnega. Na prvi pogled ti namreč ne bi sodili v to druščine, vendar se po premisleku človek potolaži, če so veliki, so veliki, pa tudi če niso iz gospodarstva. Vpraša pa se, koliko je še velikih, ki tudi niso s tega področja, pa jih ni na seznamu.
Drugo bolj neprijetno presenečenje so delovne organizacije, ki so notorični viri problemov zaradi negativnih rezultatov poslovanja, pa se vseeno znajdejo v družbi uglednih. Na seznamu je dolenjski velikan avtomobilske industrije, gorenjska tovarna elektronskih izdelkov in bogve koliko takih še, ki nam prav tako niso v čast in ponos. Potem človek neha listati po seznamu in pogleda, od kod taki podatki. In zagleda na vrhu tabele dokaj skrit napis, s katerim se je ugledna revija, ki je podatke objavila, zavarovala: podatke za seznam 300 največjih so pripravili in obdelali pri SDK - centrala za Slovenijo. Na tem mestu interes za tabelo neha biti neoseben in zaskrbi me za ugled organizacije in delovne skupnosti, kjer združujem delo, saj mi ne more biti vseeno, kakšne podatke posredujemo za objavo. Potem se pozanimam, kako je mogoče, da izdelamo tak seznam in izvem (kakor že večkrat doslej), da je seznam izdelan popolnoma tako, kakor je bilo zahtevano.
Tedaj sem se (kakor že večkrat doslej), spomnil na članek, ki je pred več kot desetimi leti izšel v neki ameriški znanstveni reviji, govori pa o kandidatu, ki bi bil za svoje sicer izkazano odlično znanje fizike kmalu padel na izpitu samo zato, ker profesor ni dovolj točno izrazil vprašanja. Ker je zgodba poučna tudi za naše prilike, zasluži, da jo preberemo tudi mi.
Takole je:
Pred nekaj časa me je poklical kolega in me vprašal, ali bi hotel biti razsodnik za oceno izpitnega vprašanja. Nekega študenta se je bil pravkar namenil oceniti negativno za njegov odgovor na vprašanje iz fizike, študent pa je vztrajal, da bi moral dobiti najboljšo oceno in da bi jo bil tudi dobil, če bi se ne zarotil proti njemu cel sistem. Profesor in študent sta se strinjala, naj zadevo presodi nepristranska oseba, in sta izbrala mene.
Šel sem v kabinet svojega kolega in prebral izpitno vprašanje: »Pokaži kako je mogoče določiti višino stolpnice s pomočjo barometra.«
Študent je odgovoril: »Nesi barometer na vrh zgradbe, priveži nanj dolgo vrv, spusti barometer do ulice, potem ga dvigni k sebi in meri dolžino vrvi. Dolžina vrvi je enaka višini stolpnice.«
Poudaril sem, da ima študent trden argument v svoje dobro, ker je odgovoril na vprašanje popolno in pravilno. Po drugi strani pa, če bi se mu to priznalo, bi lahko dobil visoko oceno iz fizike. Visoka ocena naj bi potrjevala obvladanje fizike, na kar pa odgovor ni kazal. Predlagal sem, naj študent še enkrat poskusi odgovoriti na to vprašanje. Ni me presenetilo, da se je moj kolega strinjal, pač me je presenetilo, da se je strinjal tudi kandidat. Dal sem mu šest minut časa, da odgovori na vprašanje, obenem z opozorilom, da mora biti iz odgovora razvidno določeno znanje fizike. Po petih minutah ni napisal še ničesar. Vprašal sem ga, ali želi odstopiti, vendar je odvrnil, da ne. Imel je mnogo rešitev tega problema; pravkar je razmišljal o najboljši. Opravičil sem se mu, ker ga motim, in dejal, naj prosim kar nadaljuje. V naslednji minuti je izročil odgovor, ki je bil tak:
Nesi barometer na vrh zgradbe in se nagni čez rob strehe. Spusti barometer in meri čas padanje s štoparico. Potem izračunaj višino stolpnice po formuli
Tedaj sem vprašal kolega, ali želi on odstopiti. Pristal je in dal sem študentu zelo visoko oceno. Ko sem zapuščal kabinet svojega kolega, sem se spomnil študenta reči, da ima še druge odgovore na to vprašanje, zato sem ga vprašal, kateri so ti odgovori. »Hm, ja,« je dejal študent. »Mnogo načinov je za določitev višine visoke zgradbe s pomočjo barometra. Na primer, lahko bi vzeli barometer, ko sije sonce in izmerili njegovo višino, dolžino njegove sence in dolžino sence stolpnice in s pomočjo enostavnega razmerja določili višino zgradbe.« »Lepo,« sem rekel, »kaj pa drugi?«
»Da« je rekel študent. »Je še zelo osnovna metoda, ki vam bo ugajala. Pri tem načinu vzamete barometer in začnete hoditi po stopnicah. Ko se vzpenjate, označujete dolžino barometra vzdolž stene. Potem preštejete število oznak, kar vam da višino stolpnice v barometrskih enotah. Zelo direktna metoda.
Seveda, če želite bolj zapleten način, lahko privežete barometer na konec vrvice, ga zanihate kot nihalo in določite "g" na ulici in na vrhu stavbe. Iz razlike med obema vrednostma za "g" lahko načelno izračunate višino stavbe.
Končno je zaključil, »je še mnogo drugih načinov za rešitev tega problema. Verjetno najboljši,« je dejal, »je ta, da vzamemo barometer v klet in potrkamo pri hišniku. Ko se oglasi, mu rečemo takole: »Gospod hišnik, tule imam dober barometer. Če mi poveste višino te stolpnice, vam dam ta barometer!«
Tedaj sem vprašal študenta, ali res ne pozna konvencionalnega odgovora na to vprašanje.
Zgodba se tu zaključi z razmišljanjem študenta o razmerah in poučevanju na njegovi univerzi. Mi pa se lahko iz te zgodbe naučimo nečesa drugega: ne smemo pričakovati, da bomo na osnovi površno definirane naloge dobili izdelek, ki bo ustrezal vsem našim skritim željam. Če smo nad izdelkom razočarani ali če ni to, kar smo pričakovali, najprej premislimo, kaj smo storili, da bi dobili to, kar smo želeli.
Čim bolj grobo je izražena naloga, temveč je rešitev, ki ji ustrezajo. Da bi se v prihodnje izognili robnim ali celo popolnim popravam, bi bilo prav, da zahtevo specificiramo, kolikor najbolj točno moremo.
September 1985
V omenjeni številki je kot že več let doslej izšel seznam 200 največjih delovnih organizacij, povečan še za nadaljnjih sto, v naši republiki v letu 1984. Revija se je potrudila in k seznamu objavila komentar, resda nekoliko skromen glede na priliko, ob kateri je objavljen, ampak dober namen je treba ceniti. Komentarju je dodan tudi diagram, najbrž v skladu z rekom, da slika pove več kot tisoč besed. Zdi se, da ta slika ne pove toliko, ker je »za lažje razumevanje« dodanih še »nekaj pojasnil«, kar kaže na to, da nemara diagram ni pravi, ali pa na to, da tudi slika ne pomaga, kjer ni kaj povedati. Z drugimi besedami rečeno, kjer ni, še vojska ne vzame.
Sam seznam je mogočen in prav lepo ga je prelistati. Človeku vzbudi dober občutek, da Slovenija v nekaterih pogledih le ni tako majhna in da ima kaj pokazati. Vendar pa je dovolj majhna, da vsakdo od nas bliže pozna katerega od teh 300 največjih ali pa vsaj koga, ki združuje delo v kateri od teh delovnih organizacij. To seveda da voljo in moč, da nekdo prelista dolgi seznam bolj počasi in pazljivo. Ob takem listanju pa si pazljivi bralec hočeš nočeš napravi na rob kako oznako, kak klicaj, pa tudi kak vprašaj.
Prvo presenečenje so delovne organizacije, ki ne spadajo med gospodarske organizacije. Med 300 največjimi se tako prikažejo ugledna zdravstvena ustanova, znan univerzitetni inštitut in nemara še kaj podobnega. Na prvi pogled ti namreč ne bi sodili v to druščine, vendar se po premisleku človek potolaži, če so veliki, so veliki, pa tudi če niso iz gospodarstva. Vpraša pa se, koliko je še velikih, ki tudi niso s tega področja, pa jih ni na seznamu.
Drugo bolj neprijetno presenečenje so delovne organizacije, ki so notorični viri problemov zaradi negativnih rezultatov poslovanja, pa se vseeno znajdejo v družbi uglednih. Na seznamu je dolenjski velikan avtomobilske industrije, gorenjska tovarna elektronskih izdelkov in bogve koliko takih še, ki nam prav tako niso v čast in ponos. Potem človek neha listati po seznamu in pogleda, od kod taki podatki. In zagleda na vrhu tabele dokaj skrit napis, s katerim se je ugledna revija, ki je podatke objavila, zavarovala: podatke za seznam 300 največjih so pripravili in obdelali pri SDK - centrala za Slovenijo. Na tem mestu interes za tabelo neha biti neoseben in zaskrbi me za ugled organizacije in delovne skupnosti, kjer združujem delo, saj mi ne more biti vseeno, kakšne podatke posredujemo za objavo. Potem se pozanimam, kako je mogoče, da izdelamo tak seznam in izvem (kakor že večkrat doslej), da je seznam izdelan popolnoma tako, kakor je bilo zahtevano.
Tedaj sem se (kakor že večkrat doslej), spomnil na članek, ki je pred več kot desetimi leti izšel v neki ameriški znanstveni reviji, govori pa o kandidatu, ki bi bil za svoje sicer izkazano odlično znanje fizike kmalu padel na izpitu samo zato, ker profesor ni dovolj točno izrazil vprašanja. Ker je zgodba poučna tudi za naše prilike, zasluži, da jo preberemo tudi mi.
Takole je:
Pred nekaj časa me je poklical kolega in me vprašal, ali bi hotel biti razsodnik za oceno izpitnega vprašanja. Nekega študenta se je bil pravkar namenil oceniti negativno za njegov odgovor na vprašanje iz fizike, študent pa je vztrajal, da bi moral dobiti najboljšo oceno in da bi jo bil tudi dobil, če bi se ne zarotil proti njemu cel sistem. Profesor in študent sta se strinjala, naj zadevo presodi nepristranska oseba, in sta izbrala mene.
Šel sem v kabinet svojega kolega in prebral izpitno vprašanje: »Pokaži kako je mogoče določiti višino stolpnice s pomočjo barometra.«
Študent je odgovoril: »Nesi barometer na vrh zgradbe, priveži nanj dolgo vrv, spusti barometer do ulice, potem ga dvigni k sebi in meri dolžino vrvi. Dolžina vrvi je enaka višini stolpnice.«
Poudaril sem, da ima študent trden argument v svoje dobro, ker je odgovoril na vprašanje popolno in pravilno. Po drugi strani pa, če bi se mu to priznalo, bi lahko dobil visoko oceno iz fizike. Visoka ocena naj bi potrjevala obvladanje fizike, na kar pa odgovor ni kazal. Predlagal sem, naj študent še enkrat poskusi odgovoriti na to vprašanje. Ni me presenetilo, da se je moj kolega strinjal, pač me je presenetilo, da se je strinjal tudi kandidat. Dal sem mu šest minut časa, da odgovori na vprašanje, obenem z opozorilom, da mora biti iz odgovora razvidno določeno znanje fizike. Po petih minutah ni napisal še ničesar. Vprašal sem ga, ali želi odstopiti, vendar je odvrnil, da ne. Imel je mnogo rešitev tega problema; pravkar je razmišljal o najboljši. Opravičil sem se mu, ker ga motim, in dejal, naj prosim kar nadaljuje. V naslednji minuti je izročil odgovor, ki je bil tak:
Nesi barometer na vrh zgradbe in se nagni čez rob strehe. Spusti barometer in meri čas padanje s štoparico. Potem izračunaj višino stolpnice po formuli
Tedaj sem vprašal kolega, ali želi on odstopiti. Pristal je in dal sem študentu zelo visoko oceno. Ko sem zapuščal kabinet svojega kolega, sem se spomnil študenta reči, da ima še druge odgovore na to vprašanje, zato sem ga vprašal, kateri so ti odgovori. »Hm, ja,« je dejal študent. »Mnogo načinov je za določitev višine visoke zgradbe s pomočjo barometra. Na primer, lahko bi vzeli barometer, ko sije sonce in izmerili njegovo višino, dolžino njegove sence in dolžino sence stolpnice in s pomočjo enostavnega razmerja določili višino zgradbe.« »Lepo,« sem rekel, »kaj pa drugi?«
»Da« je rekel študent. »Je še zelo osnovna metoda, ki vam bo ugajala. Pri tem načinu vzamete barometer in začnete hoditi po stopnicah. Ko se vzpenjate, označujete dolžino barometra vzdolž stene. Potem preštejete število oznak, kar vam da višino stolpnice v barometrskih enotah. Zelo direktna metoda.
Seveda, če želite bolj zapleten način, lahko privežete barometer na konec vrvice, ga zanihate kot nihalo in določite "g" na ulici in na vrhu stavbe. Iz razlike med obema vrednostma za "g" lahko načelno izračunate višino stavbe.
Končno je zaključil, »je še mnogo drugih načinov za rešitev tega problema. Verjetno najboljši,« je dejal, »je ta, da vzamemo barometer v klet in potrkamo pri hišniku. Ko se oglasi, mu rečemo takole: »Gospod hišnik, tule imam dober barometer. Če mi poveste višino te stolpnice, vam dam ta barometer!«
Tedaj sem vprašal študenta, ali res ne pozna konvencionalnega odgovora na to vprašanje.
Zgodba se tu zaključi z razmišljanjem študenta o razmerah in poučevanju na njegovi univerzi. Mi pa se lahko iz te zgodbe naučimo nečesa drugega: ne smemo pričakovati, da bomo na osnovi površno definirane naloge dobili izdelek, ki bo ustrezal vsem našim skritim željam. Če smo nad izdelkom razočarani ali če ni to, kar smo pričakovali, najprej premislimo, kaj smo storili, da bi dobili to, kar smo želeli.
Čim bolj grobo je izražena naloga, temveč je rešitev, ki ji ustrezajo. Da bi se v prihodnje izognili robnim ali celo popolnim popravam, bi bilo prav, da zahtevo specificiramo, kolikor najbolj točno moremo.
September 1985
Ni komentarjev:
Objavite komentar