O ekonomiji in organiziranju informacijskih sistemov

Zveza ekonomistov Jugoslavije je skupaj s Svetom za družbeni sistem informiranja SFRJ priredila jugoslovansko posvetovanje o ekonomiji in organiziranju informacijskih sistemov. Organizator je bila Zveza ekonomistov Slovenije, posvetovanje pa je bilo na Bledu od 9. do 11. oktobra 1985.

V uvodnem delu je bilo podanih nekaj preglednih referatov s področja družbenega sistema informiranja in poslovnega informacijskega sistema. Najprej je bilo posvetovanje razdeljeno v tri tematska področja. Vsakemu od njih je bil namenjen en dan, s tem daje bila drugega dne popoldne organizirana okrogla miza na temo standardizacija v informacijskih sistemih. Tematska področja so bila ekonomija in organiziranje poslovnih informacijskih sistemov, ekonomija in organiziranje v informacijskih službah družbenega informiranja in kot tret'e varstvo informacijskih sistemov in podatkov.

Zgornja faktografija je potrebna zaradi splošnega orisa ozadja. To, da sem se imel priliko udeležiti posvetovanja, mi daje priložnost, da zapišemo nekatera svoja razmišljanja in opažanja, ki se nanašajo nanj.

V prispevku nimam namena biti recenzent referatov ali celo ocenjevalec tega pomembnega dogodka, ne morem pa si kaj, da ne bi vsaj poizkusil pripomoči k razumevanju tega, kar so napisali in povedali nekateri referenti in drugi, ki so se oglasili kot razpravljavci v zvezi s posameznimi temami.

Naj se najprej dotaknem ključnega izraza tega posvetovanja, informacijski sistem. Iz poročil in razprave je bilo videti, kot da je le malo komu jasno, o čem govori, čeprav je eden od uvodnih poročevalcev že dlje časa tega podal jasno in sprejemljivo definicijo informacijskega sistema. Zgornja domneva je videti kar tendenciozna, vendar ni utemeljena. Iz razprav na tem in na prejšnjih posvetovanjih na to temo, ki jih prireja zveza ekonomistov Slovenije vsako leto v Portorožu, se da ugotoviti, da se izraz informacijski sistem uporablja za

1. računalniški sistem
2. računalniško obdelavo (aplikacijski programski sistem)
3. računalniški program
4. računalniški izpis.

Tu in tam se izraz uporablja celo korektno. Najočitneje nerazumevanje. je pred nekaj meseci pokazal nekdo na ljubljanskem radiu, ki je dejal približno takole: »Vedeti moramo, da je osebni računalnik že sam po sebi informacijski sistem.« Splošna uporaba izraza izhaja najbrž od tod, da vsi mislimo, da razumemo, kaj je informacija in kaj je sistem in da zato razumemo tudi kombinacijo obeh besed. Vendar se moramo zavedati, da je informacijski sistem predvsem sistem. To pomeni, da ima določene strukturne elemente, funkcionalne elemente, povezave, hierarhijo, način delovanja in da opravlja določene funkcije. Skratka, o informacijskem sistemu moramo razmišljati z vidika teorije sistemov, tega vtisa pa večina razpravljavcev ni pustila.

Mnogo je bilo tudi govora o razvijanja in formacijskih sistemov v določenih organizacijah. Čeprav članek ni predavanje o informacijskih sistemih, je nekako treba komentirati-tudi ta pogled. Delujočo organizacijo si lahko zamislimo kot povezavo dveh sistemov, produkcijskega in informacijskega (ki ju še naprej lahko delimo na podsisteme). Produkcijski sistem je tisti, ki je materialna osnova za proizvodnjo ali delovanje, informacijski sistem pa omogoči, da organizacija res deluje ali proizvaja. Vsaka delujoče: organizacija torej mora vsebovati tudi delujoč informacijski sistem ali pa je preprosto ne bi bilo. Tam, kjer »vzpostavljajo«, »razvijajo«, »gradijo« in drugače izdelujejo svoj informacijski sistem, nemara preprosto še niso opazili, da njihov informacijski sistem obstaja.

Dragi izraz, ki je bil na tem posvetovanju zelo priljubljen in v splošni uporabi, je bil izraz baza podatkov. Zanj je očitno, da se je iz informatike preselil v druge stroke in se v njih trdno ukoreninil. Težko bi dejal, da sem razumel, na kaj seje v splošnem z bazo podatkov mislilo, vendar tako, kakor jo pojmujemo v informatiki največkrat ne. Pogosto izražena ideja je bila, da bi se, če bi imeli »dobro«, popolno« ipd. bazo podatkov pravilno odločali. To razmišljanje je v osnovi sicer pravilno, ne upošteva pa nivoja (hierarhijo) odločanja. Čim višji je namreč nivo odločanja, tem manj podatkov je potrebnih za (pravilne) odločitve in tem manj podatkov pride iz sistema, v katerem se odloča, tem več pa iz okolice. Nazoren dokaz za to trditev je gradnja rafinerije pri nas po tem, ko je okolica energetsko krizo že prebolevala: na osnovi podatkov znotraj sistema se je dalo najbrž sklepati, da je taka odločitev pravilna, pogled zunaj meja sistema pa bi verjetno pokazal nasprotno.

Posebna pozornost je bila posvečena standardizaciji v informatiki. Že prej je bilo večkrat ugotovljeno (in obžalovano), da na tem področju za razvitimi tako zelo zaostajamo, kar je na prvi pogled nerazumljivo, saj je videti, kot da se ne bi zavedali ekonomskega pomena standardizacijo. Tega se sicer zavedamo, vendar na področjih, kjer ima standardizacija tradicijo in kjer brez standardov preprosto ne gre več. Kaj pa v informatiki? Tu tradicije še ni in ekonomske koristi (merljive v dinarjih) so premajhno, da bi bile v razmerah visoke inflacije opazne ali celo prevladujoče. standardi v informatiki me spominjajo na resničen primer, ko je bil neki delovni organizaciji ponujen program za optimiranje nekega njenega proizvoda. Ocenjeno je bilo, da je s pomočjo optimizacije mogoče prihraniti do 3 % pri stroških proizvodnje. Po desetdnevnem premisleku je delovna organizacija nakup programa zavrnila z zanimivo obrazložitvijo. Povedali so, da so skupaj z drugimi proizvajalci iz svoje panoge dosegli pri zvezni administraciji (ki je tedaj imela to pristojnost) 75 odstotno podražitev izdelka, katerega proizvodnjo naj bi optimizirali. Nakup progama, ki bi jim omogočil za red velikosti manjšo korist, bi bil v takih okoliščinah golo zapravljanje. Standardi torej še naprej ostanejo ekonomska kategorija tudi v informatiki, vendar se spričo razmer ne smemo čuditi, če ne bo pretirane vneme za to, da bi jih razvijali in uveljavljali.

Naj se za konec dotaknem še organizacije posvetovanja. Prirejeno je bilo nekako »forumsko«. Avtorji, ki so svoje prispevke sicer objavili v zborniku referatov, so le-te na kratko predstavili, v nadaljevanju pa so udeleženci posvetovanja kako njihovo misel ali pa vprašanje za razpravo, ki so bila posredovana posebej, uporabili kot iztočnico za svojo diskusijo. Posledica take tehnike je bila, da smo vsi poslušali vse diskutante. Ker interesi niso tako univerzalni, bi se mi zdelo primerneje, da bi referenti svoje prispevke predstavili bolj temeljito in z uporabo vizualnih pripomočkov (npr. grafoskopa). Poleg tega bi organizatorji lahko priredili več okroglih miz, ki bi potekale istočasno. S tem bi dosegli, da bi se udeleženci bolj posvetili temam, ki jih predvsem zanimajo. Okrogla miza bi s tem postala res to, kar naj bi bila, namreč izmenjava mnenj, s čimer bi pridobili tako udeleženci kot tudi prireditelj.

Če bi posvetovanje organizirali na tak način, bi to zahtevalo nekaj več organizacijskega napora, vendar verjamem, da bi bilo vredno poizkusiti, saj bi bilo srečanje bolje izkoriščeno, kar je v vzajemnem interesu vseh sodelujočih.