Še en način obračunavanja nadomestila za delo Službe

V času, ko inflacijska stopnja še ni bila troštevilčna, je bilo očitno, da nadomestilo za delo službe, ki ga poznamo kot tarifa, daje vedno manj sredstev. Dotlej pretežno stabilni prihodki so se pričeli relativno manjšati in pričelo se je dogajati, da služba ni več vračala prihodkov gospodarstvu, kar je bilo pred tem tako rekoč v navadi. Svet službe, ki je tudi zaznal, da se prihodki službe manjšajo, je že pred dobrimi tremi leti prvič zadolžil službo, naj poišče kak način obračunavanja nadomestila, ki bi ne bil odvisen le od debetnega prometa uporabnikov družbenih sredstev, s katerim bi se delo bolj točno zaračunalo uporabniku, za katerega je bilo opravljeno, in bi po možnosti zagotavljal bolj stabilne prihodke.

Sedanji način obračunavanja

Če hočemo najti način, ki bi bil v skladu s temi zahtevami, je treba najprej ugotoviti, zakaj je obstoječa tarifa postala vse bolj skopa.

Splošno je znano, da je obstoječa tarifa degresivna. To pomeni, da vsi uporabniki družbenih sredstev ne plačujejo enako visokega deleža nadomestila od debetnega prometa na svojih računih, temveč plačujejo tisti z manjšim prometom večji delež, tisti z velikim prometom pa manjšega. Nadomestilo (T1), ki ga plača neki uporabnik, znaša

 

kjer pomeni t stopnjo nadomestila (ki je degresivna), p pa debetni promet v določenem obdobju. Tarifa službe (T) pa je vsota nadomestil, ki jih plačajo vsi uporabniki:

 

Če vzamemo primer štirih uporabnikov družbenih sredstev, ki imajo različno velik debetni promet (p1, p2, p3, in p4), plačuje nadomestilo vsak po svoji tarifni stopnji (t1, t2, t3 in t4). V diagrama to prikažemo takole:

 
  
Iz diagrama vidimo, da je delež nadomestila tem večji, čim manjši je debatni promet, in obratno. Posledica je ta, da zaradi večjega deleža nadomestila majhni uporabniki v bistvu subvencionirajo velike. Dejstvo, da so uporabniki razvrščeni v razrede glede na višino debetnega prometa, te lastnosti tarife ne spremeni, kvečjemu jo napravi nekoliko manj očitno.

Degresivna tarifa ima še drugo neugodno lastnost in sicer to, da se s povečevanjem debetnega prometa prihodki, ki jih daje, relativno manjšajo. Ob tem seveda takoj pomislimo na inflacijo, ki res povzroči tak učinek. Ne pomislimo pa na dejstvo, da bi se prihodki, ki jih daje taka tarifa, relativno zmanjševali tudi brez inflacije, če bi se le debetni promet povečeval. V obeh primerih bi se uporabniki selili v razrede z nižjo stopnjo nadomestila in bi plačevali relativno vse manj.

Lastnost tarife, da se s povečevanjem debetnega prometa prihodki relativno zmanjšujejo, je mogoče kompenzirati. To se lahko stori tako , da se povečujejo bodisi razredi, tarifna stopnja ali pa se zmanjšuje obdobje obračunavanja tarife. Navedeni ukrepi so učinkoviti le ob nizki inflacijski stopnji. Doslej se je služba poslužila že vseh treh, vendar brez trajnega učinka. Samo za primer naj navedem, da se ob hitro, da se v petih letih povečajo dvaintridesetkratno. Taka inflacijska stopnja pa je že večkratno prekoračena. To pomeni, da je meja možnosti sedanjega načina obračuna tarife presežena.

Razširjena osnova za obračun

Če vzamemo kot osnovo za obračun poleg debetnega prometa še število nalogov kar je bilo že večkrat predlagano (npr. v Obvestilih 2/88,  Novosti v tarifi), je treba izdelati tudi novo tehniko obračunavanja nadomestila, ki bo upoštevala obe osnovi. Glede na velikost debetnega prometa in število nalogov lahko razvrstimo uporabnike v štiri skupine in sicer

1. take z majhnim prometom in majhnim številom nalogov,
2. take z velikim prometom in majhnim številom nalogov,
3. take z majhnim prometom in velikim številom nalogov ter
4. take z velikim prometom in velikim številom nalogov.

Tako razvrščene uporabnike je mogoče prikazati v spodnji shemi:

 


Če naj bo tarifa odvisna od dela, ki ga ima služba z opravljanjem plačilnega prometa, je prav, da uporabniki družbenih sredstev iz prve skupine plačajo manj in tisti iz četrte več in sicer sorazmerno glede na obseg dela, ki je opravljeno. Prav tako naj plačata uporabnika iz skupin 2 in 3 približno enako. Pri drugem služba opravi več dela, pri prvem pa je večje tveganje zaradi morebitnih napak pri usmerjanj sredstev. Razen tega so uporabniki, ki poslujejo z velikimi zneski, praviloma veliki in se zanje opravlja temu ustrezno več dela tudi v drugih funkcijah službe.

Te štiri skupine uporabnikov je mogoče prikazati tudi v diagramu s koordinatama debetni promet (p) in število nalogov (v):

 

Predlog za izračun

Osnova za izračun nadomestila naj bo nova veličina, ki jo izračunamo kot produkt števila nalogov in debetnega prometa v določenem obdobju. Ker mora biti nadomestilo vendarle odvisno od opravljenega dela, je treba ta produkt korigirati in sicer s skupnim številom nalogov vseh uporabnikov v istem obdobju. Neki uporabnik družbenih sredstev bi torej plačal nadomestilo

Tukaj pride formula. Čakam na avtorja, da jo »dešifrira«.

Kjer pomenijo T2, tarifo, ki jo plača uporabnik, v1 število nalogov in p2 debetni promet tega uporabnika v določenem obdobju, t2 pa stopnjo nadomestila, ki je enaka za vse uporabnike. Nadomestilo. ki ga plača uporabnik, bo torej vedno sorazmerno z njegovo udeležbo v plačilnem prometu. Skupni znesek nadomestil T je enak vsoti vseh nadomestil vseh uporabnikov:

Tukaj pride formula. Čakam na avtorja, da jo »dešifrira«.

Kako bi predlagana tarifa delovala, lahko vidimo iz primera štirih uporabnikov, ki je prikazan v spodnji tabeli. Vidi se, da bi uporabnika, ki imata v istem obdobju enak produkt iz števila nalogov in debetnega prometa ("volumen plačilnega prometa"), plačala enak znesek nadomestila. Iz tega je mogoče tudi že oceniti, kaj bi pomenila za posamezne uporabnike.

Ostane še vprašanje, kako določiti stopnjo nadomestila tz. To je mogoče izračunati iz sedanjega zneska nadomestila v nekem primerjalnem obdobju in sicer takole:

Tukaj pride formula. Čakam na avtorja, da jo »dešifrira«. 

S tako izračunane tarifne stopnjo sta v primerjalnem obdobju zneska sedanjega in predlaganega nadomestila T enaka. To je obenem tudi že kontrola pravilnosti izračuna tarifne stopnje tz.

Glede na sedanjo tarife ima predlagana številne prednosti. Predvsem bi uporabniki družbenih sredstev plačali sorazmerno enak delež od prometa in nalogov in ne tistim z velikim prometom manjšega, tistim z majhnim prometom večjega. Storitve bi bile zaračunane uporabnikom, za katere se opravljajo, in se plačila za storitve velikih uporabnikov ne bi prenašala na majhne. Ker ne bi bilo velikostnih razredov, inflacija ne bi delovala tako, da bi se prihodki službe sorazmerno manjšali. Razen tega so na voljo že vsi podatki ki omogočajo obračun na predlagani način, tako da ne bi bilo treba uvajati novih evidenc.

Da ne bi ostalo zgolj pri teoriji, naj povemo še to, da se predlagani način preizkuša vzporedno s tistim, katerega preizkus je v teku od začetka tega leta, in da so rezultati ohrabrujoči ter v skladu s pričakovanji.

V diagramu so primerjane sedaj veljavna tarifa, ki v vsakem obdobju predstavlja 100%, preizkušena in predlagana tarifa. Preizkus je opravljen na dovolj velikem številu podatkov, da je mogoče sklepati na to, kako bi tarifa ž v resnici delovala. V teku preizkusa predlagane tarife ni bilo treba prilagajati. Preizkus traja šele štiri obdobja obračuna, če primerjalnega obdobja, v katerem je bila določena tarifna stopnja tz, ne upoštevamo, vendar iz trenda predlagane tarife lahko vidimo, da bo sledila inflaciji.